Inkubator

Ob ogledu Inkubatorja se nam pojavlja pomislek, kakršen se je menda pojavljal v kritiki že skoraj desetletje nazaj: kaj lahko predstava ponudi povprečni obiskovalki Mladinca? Prvi odgovor je – čeravno preprost – vendarle nezanemarljiv: vsaka predstava, še več, vsak diskurz, ki opozarja na genocid v Gazi, je v razdrobljeni medijski krajini dezinformacij nujno potreben. Vendar se, zlasti glede na Frljićev sloves prevpraševanja javnega mnenja – ki se začne že na ravni ustvarjalne ekipe – gledalka tekom samega ogleda predstave vseeno sprašuje: kakšne nove premisleke odpira ta predstava meni, informirani in senzibilni gledalki?
Glavni odgovor za nas tiči v formi, natančneje, v tistem citatu Adanie Shibli na začetku predstave. V tistem fak ju koherentni narativni strukturi, ki mu sledi tudi predstava. Kot ugotavlja že Dobovšek, je ključen politični aspekt Frljićevega gledališča poleg vsebinske političnosti strukturna političnost. Same glavno političnost razberemo prav v nelinearni dramaturgiji predstave. Že citat Shibli, ki je odsev njenega literarnega udejstvovanja, odslikava postkolonialno sumničavost do linearnosti, ki jo zapoveduje avtoritativni sistem. Zdi se tudi, da je diskurz o vojni najučinkovitejši prav takrat, ko se odpoveduje konkretnosti in začrtanim pravilom formalizma. S tem pa ne odraža zgolj kaosa, ki ga nosi nesmisel vojne, pač pa omogoča komunikacijo z občinstvom, ki ni moralistična, pridigarska ali zapovedujoča, pač pa zahteva kompleksnejše in zato bolj angažirano branje. Umanjka avtoriteta, ki bi sicer prevladovala nad narativom, s tem pa je umetniško delo dekolonizirano.

Čeprav je sodobno slovensko gledališče v veliki meri eksplicitno politično gledališče, čeprav se v različnih poetikah pogosto opredeljuje do družbenih problemov doma in v svetu, predstav o genocidu na zasedenih palestinskih ozemljih doslej nismo imeli. Pravzaprav ne preseneča, da se je s predstavo o tem na slovenski oder vrnil Oliver Frljić. […] Koreografija nasilja opominja na 'družbeni ples' in seveda tudi na vlogo gledališča v družbi. Kaj naredimo, če nasilje – in njegove vzvode – pokažemo na odru? Sploh kaj? Ni videti, da bi karkoli lahko ustavilo to grozo, umetnost pa še najmanj. Sofokles in Shakespeare nista pomagala z uprizarjanjem tragedij o oblasti, pa so njune igre gledale množice. Ampak vseeno, če mislimo, da kot posamezniki ne morem nič in da smo samo kolesce v ustroju, prispevamo k zlu. Treba je. Oliver Frljić ve, da so otroci prva in zadnja točka človečnosti in nečlovečnosti, ve pa tudi, da so zato najbolj primerno 'sredstvo' za vzbujanje čustev. Če jih je 'uporabil', jih je zato, ker je skrajni čas, ker je mera nečlovečnosti prevelika. In seveda je to naredil tako, da ni povečal sentimentalnosti, temveč nelagodje. Z uprizoritveno razgradnjo in nadgradnjo zgodbe o tem, kako je zdravstveno osebje brez elektrike reševalo nedonošenčke v bolnišnici Al Šifa, je nelagodje stopnjeval in ga suspendiral do konca, da je bilo – ne prvič pri njegovih predstavah – težko ploskati. A performerji si aplavz zaslužijo. Najbolj Lina Akif, ki je z izvajanjem najtežjih, najbolj telesnih nalog do nevzdržnosti verjetno najbolj radikalna performerka ta trenutek pri nas.

V gledališkem kodu se uprizoritev uspešno izogne pretiranemu patetiziranju, sentimentalnosti zahodnega človeka nad vojno, ampak se raje obrne k satirični, groteskni, na trenutke že absurdni maniri, ki ravno zaradi svoje neposrednosti v izvedbi bolj radikalno preizpraša lastne ideološke pozicije. S tem se izogne centraliziranju zahodnih odzivov, povezanih s krivdo, nemočjo in moralno utrujenostjo. Hkrati se ta manira nenehno prepleta z vizualno nabitimi prizori poetike krutega, ki vzbujajo občutek neprijetnosti, celo gnusa, obenem pa obravnavajo tudi našo desenzibiliziranost do takšnih prizorov v času stalne izpostavljenosti tem podobam v digitalnem prostoru. S svojo (navidezno) preprostostjo in nepretencioznim načinom udejanjanja uprizoritev ne moralizira in didaktično sili v razmislek, ampak raje postane premislek lastnega korpusa o tem, kako lahko prek tistega, s čimer se ukvarjamo, tako ali drugače obravnavamo dogajanje v svetu, ki v svoji krutosti presega skoraj vse druge teme, s katerimi se spoprijema sodobno gledališče. In ponovno, zdi se, da v ustvarjalni ekipi vlada zavedanje, da morajo biti te podobe radikalno krute, če sploh še hočejo priti do sodobnega subjekta, da morajo lebdeti nekje med reprezentacijo in provokacijo, da sploh še lahko dobijo odziv – to je seveda nekaj, kar Frljić razume v svojem skorajda celotnem gledališkem opusu.

Strukturo predstave sestavljajo prizori, ki narativno niso linearno povezani, pa vendar skupaj tvorijo koherentno interpretativno celoto. Pravzaprav stavek o nelinearni narativni strukturi odpre predstavo, ta pa se konča z besedno zvezo semantična nepokorščina. Ta slogana odražata strukturo in značaj Frljićevih projektov. Inkubator temelji – kar je prav tako značilno za tega hrvaškega režiserja –, na hitrih prehodih med humorjem, lahkotnimi prizori in brutalnostjo, zaradi česar predstava ne učinkuje na čustva, temveč ustvarja distanco. […] Telo se pojavi tudi v prizoru domišljijskega pisma Izraelke palestinskemu fantu, čigar srce je prejela. To je še zlasti silovit prizor, ki se dotika vprašanja izraelskega jemanja organov mrtvih Palestincev za izraelske banke organov. Obenem pokaže paradoksalno povezanost med obema ljudstvoma, toda povezanost, ki temelji zgolj na mesenosti in ki je mogoča šele po smrti ene_ga udeleženca_ke. […] Mogoče bo Frljić s temi prizori sprožil še kakšen škandal, saj jasno in odločno podpre Palestino proti Izraelu. Velik del predstave izraelske državljanke_e predstavlja kot ljudi, ki sta jih njihova ideologija in propaganda, kakršno širi oblast, povsem pogoltnili. Vendar pa to odseva le najskrajnejše segmente izraelske družbe in ne zajame vse raznolikosti naroda z zapleteno zgodovino in širokim razponom narativov. Frljić se zavestno osredotoči na najskrajnejše primere, je poanta jasnejša. Človek bi lahko rekel, da obstaja nevarnost, da bi predstavo lahko dojeli kot antisemitsko. Toda režiser ne meri na Jude_inje kot na narod. Tako kot v vseh svojih delih kritizira nacionalistične narative in to, kako lahko zasenčijo človeški vidik. Skrajne primere izpostavlja, da bi pritegnil pozornost k dejstvom, ki po njegovem terjajo nujno ukrepanje – kakršna so smrti otrok v Gazi.

Rdeča nit in dramaturgija predstave temeljita na dogajanju v Gazi in različni pogledi na s tem povezane dogodke. Z natančno izdelanimi režijskimi prijemi gledalcu ponuja pravšnjo mero razmerja med glasnimi in tihimi. Tematike Frljić ne poskuša estetizirati, še manj moralizirati. Predstavi zgolj surovo dogajanje, ki pa ne ponuja (pravilnih) odgovorov. Čeprav je predstava kolaž med seboj časovno nepovezanih prizorov, stoji kot trdna celota. […] Celotna igralska ekipa na odru deluje koherentno in povezano. Med njimi deluje močna sinergija, nihče ne poskuša izstopati, temveč skupaj drug drugemu tvorijo podporne stebre za igralsko polje. Ob odlični uigranosti se odpira tudi premišljena etična angažiranost, ki z radikalnimi, mestoma popolnoma eksplicitnimi surovo brutalnimi prizori nakaže, da je umetnost element, ki bi morala vznemirjati in nas duševno razčlovečiti – približno tako kot to počno na vojnih območjih. […] Če naj bi inkubator predstavljal varno zavetje, pa ga v sami predstavi lahko razumemo dobesedno ali kot metaforo za celotno okupirano območje. Po enem izmed hujših napadov Izraela na Gazo pretekli konec tedna bi v 48 urah zaradi zadrževanja humanitarne pomoči lahko umrlo 14.000 dojenčkov, zato se predstava Inkubator zdi kot strašilec pred prihodnostjo. Konča pa z najpomembnejšim vprašanjem – koliko nedolžnih smrti bo še potrebnih?

Nekateri prizori delujejo poetično, gibalno estetsko usklajeno ali celo glasbeno privlačno, igralska zasedba je usklajena in zmožna prehajati med različnimi izraznimi registri, s čimer predstava pod vprašaj postavlja moč vizualne manipulacije in umetniškega učinka ter neskladje med formo in vsebino. Predstava se z njunim odnosom ves čas poigrava (struktura vica je smešna, vsebina obupna, koreografija prizora je lepa, kar ta prizor prikazuje, pa je brutalno…) in tako v nas vzbudi kritičen pogled na to, kakšno moč ima lahko estetika in kako hitro jo je mogoče izkoristi v prid pasivizacije, politične agitacije ali distrakcije. V Inkubatorju njena vloga zahteva refleksijo in v gledalcu_ki sproža nelagodje. Zdi se, da se v predstavi izčrpno zvrstijo skoraj vsi elementi, ki snujejo sodobno politično gledališče: surova, neposredna dramaturgija, ki enakomerno prehaja med prizori reprezentacije, avtoreferencialne, deloma performativne prezence in dokumentaristične prezentacije, na občinstvo cilja z različnih strani in od nas zahteva zbrano prisotnost. […] Ta mešanica podob in občutij dobi strukturo nočne more, ki pa je resnična: iz nje se ne zbudimo, temveč se po predstavi vanjo zares prebudimo: iz gledališke dvorane zagotovo ne stopimo več isti.

Tu ni nobenega okolišenja. Nobene tančice metafor. Deset minut, pa nekdo že drži karton z napisom Al Šifa, imenom največje bolnišnice v Gazi. Igralke_ci, po vojaško oblečene_i in oborožene_i, imajo na hrbtih napis IDF (Izraelske obrambne sile). Predstavo poganjajo novice iz zgodnjega obdobja konflikta, in sicer da nedonošenčki umirajo, ker so njihovi inkubatorji prenehali delovati, ko so bolnišnici odvzele_i električno energijo, kar je prikazano kot skrajna agresija. Kot veliko Frljićevih zgodnejših predstav je tudi Inkubator pravzaprav zbir skečev in slik na skupno temo, ki jih je zasnoval kolektiv ustvarjalk_cev. […] V nekem trenutku si moški člani zasedbe odpnejo hlače in začnejo ob zvokih skladbe Smells Like Teen Spirit v upočasnjenem gibanju naskakovati inkubatorje. Tako kot v svojih prejšnjih delih se Frljić tudi tokrat odlikuje po tem, da mu uspe najti prispodobe, ki prevprašujejo moralne meje, in ko se tako močno osredotoči na uboj majhnih otrok, ve, da uporablja – nekateri bi rekli, da jih le nastavlja – antisemitske klišeje; ve, da je podoba infanticida pogosto sprožilec za krvno kleveto, zelo dobro pa ve tudi, da lahko želja po tem, da bi se izognile_i obtožbam o antisemitizmu, privede do samocenzure ali institucionalne cenzure, do tega, da nihče ničesar ne reče. In kako je lahko to sprejemljivo, če pa umirajo dojenčki? Ta neprijetni paradoks je srčika Inkubatorja. Frljićeve prispodobe niso nikoli provokativne zaradi provokativnosti same. […] Inkubator daje občutek nekakšnega drugačnega »jebi se«, takšnega, porojenega iz frustracije in morda iz občutka umetniške nemoči, iz nujne potrebe po tem, da spregovoriš, zakričiš, narediš nekaj ob tem, ko Izrael ohranja popoln nadzor nad pripustitvijo pomoči v Gazo.

Četudi kolaž prizorov, je predstava dramaturško koherentna. Skozi večplastni jezik sodobnega gledališča in performansa odpira razsežnosti in globine tistega, kar so nedavno oklicali za pekel na Zemlji. V skrajnostih, v katerih sta jok in krohot zlita v en sam krik groze, razkriva absurdnost in tragičnost človeške izkušnje. V temelju uprizoritvena raziskava, povezava dokumentarnega gradiva z resnim preizpraševanjem akterjev, ne moralizira in ne razsoja. Navaja in sprašuje, gledalca seveda, po njegovem stališču. Teater se vzpostavi kot prostor neugodja, v katerem se razkriva naša selektivna empatija, nagnjenost, da človeškost nekaterim priznavamo bolj kot drugim. Kolektivna moč avtorske ekipe je že dolgo prepoznana odlika Slovenskega mladinskega gledališča. Soustvarjalci in hkrati akterji Lina Akif, Daša Doberšek, Klemen Kovačič, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Vito Weis, razgaljeni do rojstnih podatkov, kože in medsebojnih odnosov, vzpostavijo v po več vlogah ne le igralsko izpiljeno, temveč izrazito etično angažirano govorico. Frljićevo gledališče spet deluje kot radikalna intervencija, klofuta estetiziranju umetnosti, ki je v udobju konformizma pozabila na svojo temeljno nalogo – vznemirjati, odpirati prostor refleksiji in ozaveščanju. Da ne rečem resnici.