Inkubator

Čeprav je sodobno slovensko gledališče v veliki meri eksplicitno politično gledališče, čeprav se v različnih poetikah pogosto opredeljuje do družbenih problemov doma in v svetu, predstav o genocidu na zasedenih palestinskih ozemljih doslej nismo imeli. Pravzaprav ne preseneča, da se je s predstavo o tem na slovenski oder vrnil Oliver Frljič. […] Koreografija nasilja opominja na 'družbeni ples' in seveda tudi na vlogo gledališča v družbi. Kaj naredimo, če nasilje – in njegove vzvode – pokažemo na odru? Sploh kaj? Ni videti, da bi karkoli lahko ustavilo to grozo, umetnost pa še najmanj. Sofokles in Shakespeare nista pomagala z uprizarjanjem tragedij o oblasti, pa so njune igre gledale množice. Ampak vseeno, če mislimo, da kot posamezniki ne morem nič in da smo samo kolesce v ustroju, prispevamo k zlu. Treba je. Oliver Frljič ve, da so otroci prva in zadnja točka človečnosti in nečlovečnosti, ve pa tudi, da so zato najbolj primerno 'sredstvo' za vzbujanje čustev. Če jih je 'uporabil', jih je zato, ker je skrajni čas, ker je mera nečlovečnosti prevelika. In seveda je to naredil tako, da ni povečal sentimentalnosti, temveč nelagodje. Z uprizoritveno razgradnjo in nadgradnjo zgodbe o tem, kako je zdravstveno osebje brez elektrike reševalo nedonošenčke v bolnišnici Al Šifa, je nelagodje stopnjeval in ga suspendiral do konca, da je bilo – ne prvič pri njegovih predstavah – težko ploskati. A performerji si aplavz zaslužijo. Najbolj Lina Akif, ki je z izvajanjem najtežjih, najbolj telesnih nalog do nevzdržnosti verjetno najbolj radikalna performerka ta trenutek pri nas.

V gledališkem kodu se uprizoritev uspešno izogne pretiranemu patetiziranju, sentimentalnosti zahodnega človeka nad vojno, ampak se raje obrne k satirični, groteskni, na trenutke že absurdni maniri, ki ravno zaradi svoje neposrednosti v izvedbi bolj radikalno preizpraša lastne ideološke pozicije. S tem se izogne centraliziranju zahodnih odzivov, povezanih s krivdo, nemočjo in moralno utrujenostjo. Hkrati se ta manira nenehno prepleta z vizualno nabitimi prizori poetike krutega, ki vzbujajo občutek neprijetnosti, celo gnusa, obenem pa obravnavajo tudi našo desenzibiliziranost do takšnih prizorov v času stalne izpostavljenosti tem podobam v digitalnem prostoru. S svojo (navidezno) preprostostjo in nepretencioznim načinom udejanjanja uprizoritev ne moralizira in didaktično sili v razmislek, ampak raje postane premislek lastnega korpusa o tem, kako lahko prek tistega, s čimer se ukvarjamo, tako ali drugače obravnavamo dogajanje v svetu, ki v svoji krutosti presega skoraj vse druge teme, s katerimi se spoprijema sodobno gledališče. In ponovno, zdi se, da v ustvarjalni ekipi vlada zavedanje, da morajo biti te podobe radikalno krute, če sploh še hočejo priti do sodobnega subjekta, da morajo lebdeti nekje med reprezentacijo in provokacijo, da sploh še lahko dobijo odziv – to je seveda nekaj, kar Frljič razume v svojem skorajda celotnem gledališkem opusu.

Rdeča nit in dramaturgija predstave temeljita na dogajanju v Gazi in različni pogledi na s tem povezane dogodke. Z natančno izdelanimi režijskimi prijemi gledalcu ponuja pravšnjo mero razmerja med glasnimi in tihimi. Tematike Frljić ne poskuša estetizirati, še manj moralizirati. Predstavi zgolj surovo dogajanje, ki pa ne ponuja (pravilnih) odgovorov. Čeprav je predstava kolaž med seboj časovno nepovezanih prizorov, stoji kot trdna celota. […] Celotna igralska ekipa na odru deluje koherentno in povezano. Med njimi deluje močna sinergija, nihče ne poskuša izstopati, temveč skupaj drug drugemu tvorijo podporne stebre za igralsko polje. Ob odlični uigranosti se odpira tudi premišljena etična angažiranost, ki z radikalnimi, mestoma popolnoma eksplicitnimi surovo brutalnimi prizori nakaže, da je umetnost element, ki bi morala vznemirjati in nas duševno razčlovečiti – približno tako kot to počno na vojnih območjih. […] Če naj bi inkubator predstavljal varno zavetje, pa ga v sami predstavi lahko razumemo dobesedno ali kot metaforo za celotno okupirano območje. Po enem izmed hujših napadov Izraela na Gazo pretekli konec tedna bi v 48 urah zaradi zadrževanja humanitarne pomoči lahko umrlo 14.000 dojenčkov, zato se predstava Inkubator zdi kot strašilec pred prihodnostjo. Konča pa z najpomembnejšim vprašanjem – koliko nedolžnih smrti bo še potrebnih?

Nekateri prizori delujejo poetično, gibalno estetsko usklajeno ali celo glasbeno privlačno, igralska zasedba je usklajena in zmožna prehajati med različnimi izraznimi registri, s čimer predstava pod vprašaj postavlja moč vizualne manipulacije in umetniškega učinka ter neskladje med formo in vsebino. Predstava se z njunim odnosom ves čas poigrava (struktura vica je smešna, vsebina obupna, koreografija prizora je lepa, kar ta prizor prikazuje, pa je brutalno…) in tako v nas vzbudi kritičen pogled na to, kakšno moč ima lahko estetika in kako hitro jo je mogoče izkoristi v prid pasivizacije, politične agitacije ali distrakcije. V Inkubatorju njena vloga zahteva refleksijo in v gledalcu_ki sproža nelagodje. Zdi se, da se v predstavi izčrpno zvrstijo skoraj vsi elementi, ki snujejo sodobno politično gledališče: surova, neposredna dramaturgija, ki enakomerno prehaja med prizori reprezentacije, avtoreferencialne, deloma performativne prezence in dokumentaristične prezentacije, na občinstvo cilja z različnih strani in od nas zahteva zbrano prisotnost. […] Ta mešanica podob in občutij dobi strukturo nočne more, ki pa je resnična: iz nje se ne zbudimo, temveč se po predstavi vanjo zares prebudimo: iz gledališke dvorane zagotovo ne stopimo več isti.

Četudi kolaž prizorov, je predstava dramaturško koherentna. Skozi večplastni jezik sodobnega gledališča in performansa odpira razsežnosti in globine tistega, kar so nedavno oklicali za pekel na Zemlji. V skrajnostih, v katerih sta jok in krohot zlita v en sam krik groze, razkriva absurdnost in tragičnost človeške izkušnje. V temelju uprizoritvena raziskava, povezava dokumentarnega gradiva z resnim preizpraševanjem akterjev, ne moralizira in ne razsoja. Navaja in sprašuje, gledalca seveda, po njegovem stališču. Teater se vzpostavi kot prostor neugodja, v katerem se razkriva naša selektivna empatija, nagnjenost, da človeškost nekaterim priznavamo bolj kot drugim. Kolektivna moč avtorske ekipe je že dolgo prepoznana odlika Slovenskega mladinskega gledališča. Soustvarjalci in hkrati akterji Lina Akif, Daša Doberšek, Klemen Kovačič, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Vito Weis, razgaljeni do rojstnih podatkov, kože in medsebojnih odnosov, vzpostavijo v po več vlogah ne le igralsko izpiljeno, temveč izrazito etično angažirano govorico. Frljićevo gledališče spet deluje kot radikalna intervencija, klofuta estetiziranju umetnosti, ki je v udobju konformizma pozabila na svojo temeljno nalogo – vznemirjati, odpirati prostor refleksiji in ozaveščanju. Da ne rečem resnici.