2019/2020 — 64. sezona
Avtorji besedil so ustvarjalci predstave

Človek, ki je gledal svet

Režija: Žiga Divjak
Premiera: 22. 1. 2017
Zasedba
Ustvarjalci
  • Dramaturgija: Katarina Morano
  • Scenografija: Tina Mohorović
  • Kostumografija: Tina Pavlović
  • Glasba: Beno Gec
  • Lektorica: Mateja Dermelj
  • Oblikovanje svetlobe: David Orešič
  • Oblikovanje zvoka: Beno Gec in Marijan Sajovic
  • Video in oblikovanje diaprojekcij: Domen Martinčič
  • Vodja predstave: Gašper Tesner
Opis

Človek, ki je gledal svet je avtorski projekt, ki izhaja iz občutka, da konec sveta ni samo apokalipsa, ki tam nekje čaka, da se zgodi, ampak je vseprisoten v mikrokozmosih ljudi, družin, posameznikov brez glasu in mesta v svetu, ki se premika tako hitro, da praktično že miruje. Iz občutka, da se pelješ po dolgi dolgi cesti z avtomobilom, ki mu zmanjkuje goriva, avto vozi, goriva ni, cilja ni, postajališča ni. Avto pa kar pelje in pelje. Še malo potrpimo, pa bo bolje. Še malo, še malo, pa bo bolje. Pa je apokalipsa resnično stvar prihodnosti? »Ko človek počasi umira in je pred tem dolgo bolan, je najbolj grozno to, da je vsak dan čisto malo slabše, tako malo, da tega niti ne opaziš. Morda celo pomisliš, da mu gre na bolje. Nato se spomniš: pred tednom je lahko sam vstal, zdaj pa se lahko samo še obrne. Potem na to pozabiš in čez čas z grozo presenečen opaziš, da se niti obrniti ne more več, da s težavo dvigne glavo. Takrat prvič sprevidiš neizbežno. Enako je s koncem sveta.« Jakov Druskin

Iz tiska

Predstava o stanju sveta spregovori z dobro preračunano intimnostjo in včasih tudi s prostodušno naivnostjo, bolj kot spektakel jo zanima izpoved, vendar uspe ustvariti kar nekaj vizualno učinkovitih prizorov, recimo tistega z drevesom, ki ga oprašujejo ljudje v skafandrih; scenografijo podpisuje Tina Mohorović, kostumografijo Tina Pavlović. Predstavi uspe združiti dokumentarnost in znižano dramatičnost, torej skoraj epskost, z angažmajem, ki ni direkten; skrit je v izboru sličic in krhkih prizorov, ki sestavljajo celoto tistega, kar naj bi človek videl. In mogoče s pomočjo predstave tudi ugledal, kje je njegovo mesto in kaj njegova naloga.

(Matej Bogataj, Sodobnost, april 2017)

V dveh urah se lahko kdaj zazdi, da predstava namenoma preizkuša tvojo vzdržljivost, vendar pa je vseskozi privlačna in nikakor ne brez humorja, daleč od tega. […] To je mračna predstava, vendar v svojem dometu in pristopu impresivna. Vsi smo žabe v segrevajočem se loncu, ampak v tem je tudi nekaj malega utehe.

(Natasha Tripney, Exeunt Magazine, Združeno kraljestvo, 27. marec 2017)

Ni pretiranih poudarkov. Ni izumetničenosti. Ni pridigarstva niti pokroviteljstva. Le postopoma ti povedo veliko zgodb, in ti veš, da so to stvari, ki si jih vedel že prej, ampak (če si količkaj podoben meni) nerad razmišljaš o njih in se jim iz dneva v dan že kar dobro izogibaš. Kot izjava o privilegiranosti Zahoda je predstava izjemno močna […]. Gledano v celoti je Človek, ki je gledal svet izjemno učinkovit komad o modernem svetu, o tem, kaj »globalizacija« zares pomeni.

(Andrew Haydon, Postcards form the Gods, blog, Združeno kraljestvo, 26. marec 2017)

Predstava Človek, ki je gledal svet stavi na preprosto narativnost in je v tej pripovedi osupljivo prepričljiva in konsistentna. Redko smo danes v teatru priče tako umirjenemu toku naracije. Že dolgo nismo bili dobri dve uri izpostavljeni tako minimalističnim, prvinskim uprizoritvenim sredstvom, ki – neverjetno – aktivirajo ves percepcijski aparat močneje od ne vem kakšne scenske spektakularnosti. […] Snovalno gledališče močnega naboja in smisla.

(Melita Forstnerič Hajnšek, Večer, 25. marec 2017)

Spoprijemanje s simboliko ter realnostjo političnih in intimnih podob je senzibilno, a tudi analitično. Problematiziranje tem, kot so izprijeni sistemi svetovnih korporacij in revolucionarni protesti zoper vojne, je tvegano, v njih je vraščena bojazen po moraliziranju, vnaprejšnja nesmiselnost angažiranega opozarjanja. Vendar krožna dinamika humorja, tesnobe, krivde, histerije in ironije vzajemno s tematsko raznolikostjo na odru premetava tudi naša razpoloženja; kolikor uprizoritev misli smrtno resno, se hkrati od tega tudi zdravo distancira.

(Zala Dobovšek, Dnevnik, 21. januar 2017)
Gostovanja

  • Teden slovenske drame, Kranj, 3. 4. 2018
  • Borštnikovo srečanje, Maribor, 28. 10. 2017
Nagrade

  • Borštnikova nagrada za igro 2017 igralskemu kolektivu uprizoritve
  • Borštnikova nagrada za režijo 2017 Žigi Divjaku