Prepelka – zgodba za vso družino

Spektakelsko zasnovana uprizoritev v režiji Vita Tauferja razkriva največje potenciale v scenografski zasnovi Barbare Stupica (z asistentko Iris Čeh) in kostumografiji Alana Hranitelja (z asistentko Slavico Janoševič). Likovna podoba pričara atraktiven svet, ki vzbuja aluzije na zahodnjaško pop kulturo in se vpenja nekam med estetiki trasha in poceni elegance, s čimer se prek vizualnega najbolj posrečeno zgradi kritika te jare gospode. Hkrati pa se barvita, dinamično zastavljena podoba uprizoritve vpenja v duhovito in všečno kolesje uprizoritev, ki želijo nagovarjati kar največji možen korpus obiskovalcev (namenjena je vsem od 10. leta starosti). Ker je Roza v svoji zgodbi ples zamenjal s pevskim tekmovanjem, je tudi uprizoritev sama zastavljena kot nekakšna glasbena pravljica, skoraj že muzikal, v katerem se pod glasbo podpisuje Aleksander Pešut - Schatzi, pod koreografijo pa Natalija Manojlovič Varga.

Sontag pravi, da je kemp ‘ženska, ki hodi naokrog v obleki, narejeni iz treh milijonov peres’ – je torej mojstrsko izdelana kostumografija renomiranega Alana Hranitelja, ki Petuniji na glavo posadi pisana zajčja ušesa, s katerimi bi nedvomno navdušila na odru Majske kraljice. Kemp je namerna izumetničenost, pretiravanje in melodrama, spodletela resnost, a tudi nadvse resna neresnost, je Ivan Rupnik v dregu kot TV voditeljica, ki jo bolj kot tragika glavne junakinje skrbi to, da jo bodo ‘poslal’ v penzijo! Že zdej ma hipertenzijo!’. Kemp je ironičnost, a ne cinizem, je gledanje v narekovajih. Je popolnoma neumesten, a izvrsten 'spiderman plesni premor' sredi predstave, v katerem Zemljič uprizori 'ples', ki bi ga dobili, če bi lovechild Boba Fosseja in Marthe Graham koreografiral osnovnošolca, ki se je plesati učil iz 'dancing spiderman' videov na YouTubu. [...] V Prepelki ima izumetničenost drugačen pomen in učinek: izvedeno s tolikšnim okusom za pretirano in pompozno, pozornostjo za podrobnosti in nenehnim nanašanjem na popkulturni imaginarij svojega časa in prostora – s tolikšno strastjo in ljubeznijo do same sebe – jo lahko z vsem spoštovanjem ugledamo kot prvovrsten kemp. [...] Moč Prepelke res ni v gozdu, ampak v drevesih. Prizori živijo, ker se stegnejo onkraj okusa, po estetskih in dramatičnih ekcesih. Če torej, kot pišoča, v teatru poleg zgodbe cenite performativ, humor in kemp prvino, vam ne bo odveč ekskurzija v Mladinca s kako šolsko skupino. Upam si trdit', da se boste 'mele fino. 

Predstavo je [Vito Taufer] izčistil in se temeljito posvetil igralcem pri njihovi virtuozni kreaciji likov. Izjemno lepa in domiselna je scenografija Barbare Stupica, dih jemajoči kostumi Alana Hranitelja, ki smo ga vedno znova veseli kot kostumografa v gledališču, kjer ga je zadnje čase bilo premalo; ti so barviti, povedni, skladni s posamezno vlogo, tako da poudarja njene značajske značilnosti. Prelepo kostumografijo in scenografijo sta nadgradila lepa maska igralcev Nathalie Horvat in Alana Hranitelja ter izjemno tankočutno oblikovana svetloba Andreja Hajdinjaka. Komedija oziroma muzikal, ki je namenjen morda prej starejšim kot mlajšim, je res lahko dogodek za vso družino. Želimo si več ponovitev, saj je predstava cehovsko odlično narejena (režijsko in igralsko), izjemno likovno dovršena, zato v resnici nudi zabavo za starejše in mlajše. Predstava upravičeno dobiva stoječe aplavze širše publike in kaže ji svetla prihodnost uspeha.

V adaptaciji Pepelke, ki jo je v rimani obliki zapisal Andrej Rozman Roza, režiral pa Vito Taufer, so patriarhalne strukture prilagojene sodobnemu času. Pepelka, preimenovana v Prepelko (igra jo Irena Yebuah Tiran), je ilegalna begunka, hči migranta (Dario Varga), ki je v ljubezenskem razmerju z bogato Petunijo (Mojca Partljič). Ta skupaj s Prepelkinima polsestrama (Romana Šalehar in Maruša Oblak) zasužnjuje dekle z gospodinjskimi opravili in ji grozi s prijavo na policijo. Vlogo princa oziroma plesa na njegovem dvoru zamenja glasbeno tekmovanje, na katero se polsestri aktivno pripravljata, dobro vilo, ki pomaga Prepelki, da se udeleži tekmovanja, pa zamenja agent Žive mreže, Matija Pajk (Matej Zemljič), ki predstavlja člana dobrodelne organizacije. V adaptacijo so vpleteni tudi vsi novodobni mediji, kot sta Instagram in TikTok, ter spremljanje števila sledilcev na socialnih omrežjih. [...] Adaptacija je inovativna, rime izjemno komične, verzi na odru pa suvereno odigrani in zapeti, kar predstavo približa žanru muzikala. Izjemno domišljena je tudi kostumografija (Alan Hranitelj), ki spominja na ekstravagantne poteze raznoraznih popzvezdnic na rdeči preprogi, s čimer se deloma tudi posmehuje njihovemu pretiravanju.