KONEC DOBER, VSE DOBRO
2024/2025 — 69. sezona
Po navdihu istoimenske knjige Maggie Nelson napisal Tomasz Śpiewak

Argonavti

Režija: Michał Borczuch
Z anonimnimi sogovornicami_ki so se pogovarjale_i igralke_ci predstave.
Premiera: 9. 12. 2023
Predstave
petek / 13. 12. / 19:00 / Zgornja dvorana / Nakup vstopnice
sobota / 14. 12. / 19:00 / Zgornja dvorana / Nakup vstopnice
ponedeljek / 16. 12. / 17:00 / Zgornja dvorana
Zasedba
Ustvarjalci
  • Dramaturgija: Tomasz Śpiewak
  • Prevod izhodiščnega gradiva: Tatjana Jamnik
  • Scenografija in kostumografija: Dorota Nawrot
  • Koreografija: Dragana Alfirević
  • Glasba: Bartosz Dziadosz
  • Oblikovanje zvoka: Bartosz Dziadosz, Sven Horvat
  • Oblikovanje svetlobe: Robert Mleczko
  • Oblikovanje videa: Dušan Ojdanič
  • Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj
  • Asistent režije: Bor Ravbar
  • Vodja predstave: Urša Červ
Opis

Ameriška pisateljica Maggie Nelson v Argonavtih na podlagi svoje biografije, nosečnosti in materinstva pripoveduje zgodbo o tem, kako različni družbeni mehanizmi, pravo in predsodki vplivajo na družino in odnose v njej. Nelson ne živi v tradicionalni heteronormativni družini, je v zvezi s trans osebo. Za avtorico in glavno junakinjo knjige je najpomembnejše ustvariti si družino in roditi otroka. Izkaže pa se, da njena popolnoma običajna potreba ni v skladu niti s tradicionalnimi heteroseksualnimi normami in modeli družine niti s postulati feminističnega lezbičnega kroga, ki mu pripada. Junakinja knjige tako začne težko pot, na kateri premaguje lastne predsodke in predsodke okolice. Njena pot nam govori o tem, kako močno lahko mnenje in sodbe okolice vplivajo na naše individualne odločitve. 

Predstava je zasnovana na življenjski zgodbi Maggie Nelson in na posebej za ta namen izvedeni raziskavi, v kateri so sodelovali netipični, nenormativni pari in družine ter aktivistke_i, ki se za njihove pravice borijo v Sloveniji. Kako v Sloveniji takšni pari in družine živijo? Kako novi zakoni o partnerskih zvezah vplivajo na njihova življenja? Kakšne omejitve obstajajo v navidezni demokraciji in ob enakih pravicah za vse? Je strpnost, ki ne izključuje nikogar, mogoča? In končno, ali kaj takega, kot je norma, sploh obstaja?

Iz tiska

To je trenutno zelo aktualna tematika, navadni cisspolni ljudje ne moremo vedeti, kaj se dogaja v mislih in telesu nekoga, ki ni cis. Ali res pari drugačnih sestav živijo drugače? Ne. Vsi imamo neko rutino in vsi delujemo na podobnih principih. [...] Kljub temu, da stanje tega področja izboljšuje, je stigma še vedno velika. Opozarjati na stigmo je ključno v procesu za njeno manjšanje. Ali se je sprejemanje kvir ljudi, s poudarkom na trans osebah, res izboljšalo? Scenografija in kostumografija sta izrazito barviti. Ni ene barve, ki bi lahko uprizoritev poglobila bolj kot vse barve. Dogajanje se odvija v različnih prostorih: od newyorškega stanovanja, v katerem sta živela Maggie in Harry s svojo družino, pa do drugih prostorov po svetu, kot je na primer Kavarna Union. Najbolj so izstopale velike steklene slike, skorajda spominjajo na cerkvene vitraže, ampak na teh niso prikazani krščanski svetniki, temveč podobe, ki imajo velik pomen za kvir skupnost. Močen vpliv na interpretacije posameznih situacij pa imajo svetlobni učinki, ki so bili skrbno pripravljeni in izpiljeni do popolnosti. V intimnejših in pomembnejših trenutkih je svetloba usmerjena v točno določen lik. Predstava na trenutke spominja na dokumentarec, ker je vse dogajanje opisano tudi z besedami, da ima gledalec še dodatno informacijo o dogajanju.  Dikcija vseh igralcev je nadvse čudovita, govor in višina tona pa vzbujata domačnost. Domačnost je zato zelo pomembna komponenta, saj je zaradi nje ogled predstave prijetnejši, tema pa je gledalcem približana.

Režiser Michal Borczuch [je zgradil] predstavo, ki nas ne poskuša prepričati s truščem in ekscesom, ampak z močno vsebino in hkratno subtilnostjo ter nežnostjo, zato so liki tudi bolj izraziti, prav način podajanja zgodbe pa nam odkriva tančice odnosov in drobne značilnosti karakterjev. Tako počasi se gibljemo, da lahko začutimo v malih vinjetnih dvogovorih tudi male strahove in skrite frustracije, kar gledališču uspeva le redko. [...] Ste rekli, da vam nekaj ni všeč? Tukaj imate prav to, soočite se, poglejte, o čem sploh govorite. A z jasnim ciljem: občinstvu in javnosti pomagati razumeti, poskuša nas naučiti razumeti, nam dati dejanske informacije. In te so lahko pač zgolj tiste intimne in najbolj človeške. In prav to je naredil režiser Michal Borczuch: prek besedila Maggie Nelson nas je postavil v družino trans osebe v tranziciji, vse skupaj pa gledamo skozi oči otroka te družine, torej tistega, ki je vteh življenjskih zgodbah najranljivejši, najobčutljivejši, ima pa tudi pravico, da v našem imenu – torej imenu gledalcev – postavlja elementarna vprašanja, ki se pojavljajo danes v javnosti glede trans oseb in seveda celotne skupnosti LGBTQ+. [...] Je mogoče narediti dobro predstavo, če ima hkrati tako močan razlagalni in poučevalni načrt? Michalu Borczuchu je to tokrat uspelo, seveda tudi zaradi izjemne igralske zasedbe, ki preprosto razume, kaj počne, zakaj to počne, razume vse. In to se vidi.

Ko Harry sprejme odločitev o medicinski tranziciji in začne jemati testosteron, je Maggie tista, ki mu ga vsakodnevno vbrizgava v kožno gubo. Čeravno je sprva zaskrbljena zaradi komplikacij, uvidi, da gre za odločitev življenjskega pomena. Dejanje, ki ga avtorica opiše kot največji dar svoji ljubljeni osebi, je bilo za oder prevedeno v ganljiv prizor. Maggie v roke vzame velikanski lok in puščico. Stopi na dvignjen podest in napne lok ter puščico nameri v Harryja. S tem ko se nekaj tako sterilno medicinskega, kot je injekcija, prelevi v puščico, postane prizor manifestacija romantične ljubezni, kakršno poznamo iz mitološke zgodbe o Kupidu. [...] Preprosta scenografija, ki bi jo v družinski drami kajpada pričakovali, vsebuje nenavadno komponento – vitraž. Ta v obliki pregradnih sten v domač družinski prostor vnese trans zastavo in podobo stekleničke testosterona. Ko skozi njiju posije mehka svetloba reflektorjev, se prostor obarva v rožnate in modrikaste odtenke. Dva močna simbola kvir in trans identitete sta tako postavljena na piedestal in omogočeno jima je, da brez besed spregovorita. Čeprav navidezno majhna gesta, pa kvirovska simbolika skozi predstavo opominja na historične zatiranosti kvir skupnosti v vsakem kotičku sveta. [...] Argonavti razumejo, kaj je ljubezen.

Ali je ladja Argo, če zamenjamo vse njene dele, še vedno ista ladja? To vprašanje si zastavlja ameriška pisateljica Maggie Nelson v romanu Argonavti, mešanici avtobiografije, citatov in fikcije, in se istočasno sprašuje, ali so besede zadostne, da bi človek lahko z njimi opisal vse spremembe, občutke in metamorfoze v svetu in ljudeh. To je tudi rdeča nit predstave Argonavti poljskega režiserja Michała Borczucha, ki z dramaturško senzibilnostjo (Tomasz Śpiewak) med seboj prepleta tri pripovedne nivoje. Življenje Maggie Nelson (Daša Doberšek), ki v romanu piše o izkušnji svoje nosečnosti in partnerskem razmerju s trans moškim, se prepleta s pogovorom med umetno inteligenco Alice (Damjana Černe) in dečkom Iggyjem (Voranc Mandić) iz romana ter dokumentarnim gradivom, ki so ga igralke in igralci pripravili za predstavo. Slednje je sestavljeno iz pogovorov z različnimi nenormativnimi slovenskimi družinami in pari. Gre za zgodbo dveh starejših cis gejev, ki ji sledi zgodba dveh lezbijk z otrokom, nato je tu še intervju z dekletom in njenim trans partnerjem. Predstavo zaključi zgodba o Nomadu, ki še najbolj od vseh pod vprašanje postavi formo družine, monogamna razmerja in s tem povezano odgovornost. [...] Nomad namreč izraža drugačnost kot mesto moči, iz katere lahko črpamo voljo za družbeno transformacijo.

Topla govorica predstave ne zaide v običajno retoriko kritike, moralno vzvišenost, poudarjanje družbene izključenosti, ampak je vsebina življenja njenega raznovrstnega organizma zelo pronicljiva. Ne predava, ampak pripoveduje o tem, kako je biti s seboj in z drugimi, kako zelo podobna je tvarina hrepenjenja vseh ljudi: vsi smo v zavednih in nezavednih tranzicijah, ne glede na to, kaj nam je pripisala biologija.

Gradivo za novinarje
HVALA

»Hvala Mateji, svetovalki za jezik, Boru, asistentu režije, in Urši, vodji predstave. Vaša pomoč pri transkripciji in prevodu dolgih zvočnih datotek ter uvidi v dialoge prizorov z intervjuji so bili neprecenljivi.« Tomasz Śpiewak