Argonavti

To je trenutno zelo aktualna tematika, navadni cisspolni ljudje ne moremo vedeti, kaj se dogaja v mislih in telesu nekoga, ki ni cis. Ali res pari drugačnih sestav živijo drugače? Ne. Vsi imamo neko rutino in vsi delujemo na podobnih principih. [...] Kljub temu, da stanje tega področja izboljšuje, je stigma še vedno velika. Opozarjati na stigmo je ključno v procesu za njeno manjšanje. Ali se je sprejemanje kvir ljudi, s poudarkom na trans osebah, res izboljšalo? Scenografija in kostumografija sta izrazito barviti. Ni ene barve, ki bi lahko uprizoritev poglobila bolj kot vse barve. Dogajanje se odvija v različnih prostorih: od newyorškega stanovanja, v katerem sta živela Maggie in Harry s svojo družino, pa do drugih prostorov po svetu, kot je na primer Kavarna Union. Najbolj so izstopale velike steklene slike, skorajda spominjajo na cerkvene vitraže, ampak na teh niso prikazani krščanski svetniki, temveč podobe, ki imajo velik pomen za kvir skupnost. Močen vpliv na interpretacije posameznih situacij pa imajo svetlobni učinki, ki so bili skrbno pripravljeni in izpiljeni do popolnosti. V intimnejših in pomembnejših trenutkih je svetloba usmerjena v točno določen lik. Predstava na trenutke spominja na dokumentarec, ker je vse dogajanje opisano tudi z besedami, da ima gledalec še dodatno informacijo o dogajanju.  Dikcija vseh igralcev je nadvse čudovita, govor in višina tona pa vzbujata domačnost. Domačnost je zato zelo pomembna komponenta, saj je zaradi nje ogled predstave prijetnejši, tema pa je gledalcem približana.

Režiser Michal Borczuch [je zgradil] predstavo, ki nas ne poskuša prepričati s truščem in ekscesom, ampak z močno vsebino in hkratno subtilnostjo ter nežnostjo, zato so liki tudi bolj izraziti, prav način podajanja zgodbe pa nam odkriva tančice odnosov in drobne značilnosti karakterjev. Tako počasi se gibljemo, da lahko začutimo v malih vinjetnih dvogovorih tudi male strahove in skrite frustracije, kar gledališču uspeva le redko. [...] Ste rekli, da vam nekaj ni všeč? Tukaj imate prav to, soočite se, poglejte, o čem sploh govorite. A z jasnim ciljem: občinstvu in javnosti pomagati razumeti, poskuša nas naučiti razumeti, nam dati dejanske informacije. In te so lahko pač zgolj tiste intimne in najbolj človeške. In prav to je naredil režiser Michal Borczuch: prek besedila Maggie Nelson nas je postavil v družino trans osebe v tranziciji, vse skupaj pa gledamo skozi oči otroka te družine, torej tistega, ki je vteh življenjskih zgodbah najranljivejši, najobčutljivejši, ima pa tudi pravico, da v našem imenu – torej imenu gledalcev – postavlja elementarna vprašanja, ki se pojavljajo danes v javnosti glede trans oseb in seveda celotne skupnosti LGBTQ+. [...] Je mogoče narediti dobro predstavo, če ima hkrati tako močan razlagalni in poučevalni načrt? Michalu Borczuchu je to tokrat uspelo, seveda tudi zaradi izjemne igralske zasedbe, ki preprosto razume, kaj počne, zakaj to počne, razume vse. In to se vidi.

Ko Harry sprejme odločitev o medicinski tranziciji in začne jemati testosteron, je Maggie tista, ki mu ga vsakodnevno vbrizgava v kožno gubo. Čeravno je sprva zaskrbljena zaradi komplikacij, uvidi, da gre za odločitev življenjskega pomena. Dejanje, ki ga avtorica opiše kot največji dar svoji ljubljeni osebi, je bilo za oder prevedeno v ganljiv prizor. Maggie v roke vzame velikanski lok in puščico. Stopi na dvignjen podest in napne lok ter puščico nameri v Harryja. S tem ko se nekaj tako sterilno medicinskega, kot je injekcija, prelevi v puščico, postane prizor manifestacija romantične ljubezni, kakršno poznamo iz mitološke zgodbe o Kupidu. [...] Preprosta scenografija, ki bi jo v družinski drami kajpada pričakovali, vsebuje nenavadno komponento – vitraž. Ta v obliki pregradnih sten v domač družinski prostor vnese trans zastavo in podobo stekleničke testosterona. Ko skozi njiju posije mehka svetloba reflektorjev, se prostor obarva v rožnate in modrikaste odtenke. Dva močna simbola kvir in trans identitete sta tako postavljena na piedestal in omogočeno jima je, da brez besed spregovorita. Čeprav navidezno majhna gesta, pa kvirovska simbolika skozi predstavo opominja na historične zatiranosti kvir skupnosti v vsakem kotičku sveta. [...] Argonavti razumejo, kaj je ljubezen.

Ali je ladja Argo, če zamenjamo vse njene dele, še vedno ista ladja? To vprašanje si zastavlja ameriška pisateljica Maggie Nelson v romanu Argonavti, mešanici avtobiografije, citatov in fikcije, in se istočasno sprašuje, ali so besede zadostne, da bi človek lahko z njimi opisal vse spremembe, občutke in metamorfoze v svetu in ljudeh. To je tudi rdeča nit predstave Argonavti poljskega režiserja Michała Borczucha, ki z dramaturško senzibilnostjo (Tomasz Śpiewak) med seboj prepleta tri pripovedne nivoje. Življenje Maggie Nelson (Daša Doberšek), ki v romanu piše o izkušnji svoje nosečnosti in partnerskem razmerju s trans moškim, se prepleta s pogovorom med umetno inteligenco Alice (Damjana Černe) in dečkom Iggyjem (Voranc Mandić) iz romana ter dokumentarnim gradivom, ki so ga igralke in igralci pripravili za predstavo. Slednje je sestavljeno iz pogovorov z različnimi nenormativnimi slovenskimi družinami in pari. Gre za zgodbo dveh starejših cis gejev, ki ji sledi zgodba dveh lezbijk z otrokom, nato je tu še intervju z dekletom in njenim trans partnerjem. Predstavo zaključi zgodba o Nomadu, ki še najbolj od vseh pod vprašanje postavi formo družine, monogamna razmerja in s tem povezano odgovornost. [...] Nomad namreč izraža drugačnost kot mesto moči, iz katere lahko črpamo voljo za družbeno transformacijo.

Topla govorica predstave ne zaide v običajno retoriko kritike, moralno vzvišenost, poudarjanje družbene izključenosti, ampak je vsebina življenja njenega raznovrstnega organizma zelo pronicljiva. Ne predava, ampak pripoveduje o tem, kako je biti s seboj in z drugimi, kako zelo podobna je tvarina hrepenjenja vseh ljudi: vsi smo v zavednih in nezavednih tranzicijah, ne glede na to, kaj nam je pripisala biologija.