Zločin in kazen

Z Zločinom in kaznijo Dostojevskega [...] smo na čedajskem Mittelfestu videli véliko gledališče. Intenzivna predstava izjemnega emotivnega učinka, z igralci, osredotočenimi na to, da bi občinstvu ponudili vse tančine dramske predloge, ki je glede na to, kako roman genialnega ruskega pisatelja prenaša v prepričljivo odrsko dogajanje, napisana nadvse učinkovito. Igra celotnega ansambla, ki je energičen, kompakten, do popolnosti utečen 'stroj', je optimalna. […] Čudovita priredba v eni najbolj hvaljenih predstav festivala in gotovo eno 'najboljših' v sekciji, posvečeni dramskemu gledališču.

Prenesti na oder zgodbo, ki jo bolj kot akcija ženejo duševni boji človeka v primežu – vedno hujšem – obžalovanja, je tvegana stvar: toda Slovensko mladinsko gledališče iz Ljubljane, laboratorij za umetniško raziskovanje in eksperimentiranje, ki ga imajo (po pravici) za enega slovenskih draguljev, si je v režiji Diega de Bree to drznilo storiti, in rezultat si zasluži vse pohvale. […] Zločin in kazen torej znova oživi v gledališču, in to v obliki, ki je zmožna vznemiriti, celo presuniti: [… Rodiona Romanoviča Raskolnikova]  je utelesil izvrstni Matija Vastl, popoln igralec za trpečega Rodjo, ob njem pa sliko likov, ki oživljajo Zločin in kazen – naj tokrat v poklon tej sijajni produkciji Slovenskega mladinskega gledališča zapišemo naslov v slovenščini – sestavljajo drugi močni igralci. Intenzivna, ostra, velika predstava zaradi natančnosti detajlov, glasbene podlage, izbire simbolov ...

Letos so umetniki iz Slovenije v Budvo prišli s predstavo Zločin in kazen po motivih romana F. M. Dostojevskega v režiji Diega de Bree, ki se je izkazala kot pravi gledališki dogodek in gotovo eden največjih adutov v letošnji festivalski gledališki ponudbi. V skoraj dveurni predstavi do popolnosti natančnega in sijajnega ansambla Mladinskega iz Ljubljane [...] smo zagotovo videli eno najboljših inscenacij kultnega romana svetovne književnosti, kar jih je bilo v zadnjih dvajsetih letih narejenih v teh prostorih.

[Zločin in kazen so] gledalci na prizorišču Terase med cerkvama pospremili z večminutnimi ovacijami. Fantastični ansambel ljubljanskega gledališča, ene najbolj reprezentativnih gledaliških hiš v regiji, je tudi tokrat navdušil budvansko občinstvo, ponudil magistralno igro in nam ponudil 'učno uro igralskih bravur'.

Igralcem Slovenskega mladinskega gledališča bi človek najraje več minut ploskal, ker vsakič, ko stopijo na oder, tam pustijo svojo dušo. […] Čeprav vsi zavidljivo obvladajo gledališko tehniko, je tisti, ki v tej priredbi Zločina in kazni 'ukrade' predstavo, iz očitnih razlogov Matija Vastl v vlogi Rodiona Romanoviča Raskolnikova. […] To, kar počenja Slovensko mladinsko gledališče – ne potuje zaman vse leto po najpomembnejših svetovnih festivalih in prav oni so na Iberoameriški festival do zdaj pripeljali največ produkcij –, je gledališče v svojem najčistejšem izrazu. Brez izumetničenosti.

Izraba estetiziranih rešitev, kakršnih smo pri De Breii že (raz)vajeni, preprečuje poseganje onkraj nivoja predstave v brutalnost samega dejanja, ki bi postajalo samo sebi namen. Namesto tega z vzpostavljanjem znakovnega sistema, ki ga pogosto ohranja v zgolj nakazanem, podpira premočrtno jasen razplet. [...] Poantiranost de Brea dosega z nepokoravanjem kronološkemu poteku dogajanja, kar omogoča svobodno kombinacijo posameznih izsekov, pa tudi z redukcijo obstranskih zgodb na minimum, ki je še potreben za efektivnost. Njihova vloga je omejena zgolj na materializacijo oziroma konkretizacijo polov notranje razklanosti, kar pa zadostuje tako za vzpostavljanje stališč kot za izrisovanje psiholoških portretov.

Režiserju in soustvarjalcem je uspelo v dobro poldrugo uro domišljeno zgoščenega, notranje intenzivnega in stopnjevanega dogajanja zaobjeti ključne postaje duševno ponotranjenega križevega pota 'bivšega študenta' in nesrečnega morilca Rodiona Romanoviča Raskolnikova, in sicer od fragmentarno oživljenih družinskih oz. življenjskih okoliščin, ki so v medsebojnem družbenem součinkovanju (lahko) privedle do zločina, do posledičnega protagonistovega bolezenskega stanja, nenadzorovanih duševnih blodenj in telesnega trpljenja, ter njegovega zaključnega javnega priznanja zločina in (domnevnega) očiščenja.

Režiser Diego de Brea je notranje plati vrhunske zgodbe o človeškem samopomilovanju in režiranju intenzivno in kljub morečemu ogrodju subtilno nanizal predstavo, ki v dveh urah ne izgubi na verodostojnosti, kakovosti [...]. Vrhunsko je Raskolinikova upodobil Matija Vastl, brez slehernega kiksa je v sebi ponotranjil in na odru izkazal vse junakove, oziroma anti junakove poteze. Nisem še videl nobene vloge, ki bi jo tako čustveno intenzivno in popolno Vastl odigral. [... S]icer pa so za Zločin in kazen pomembni vsi detajli, ki predstavo naredijo tako temačno in tako veličastno hkrati. In to se je tudi zgodilo.