KONEC DOBER, VSE DOBRO
2024/2025 — 69. sezona
Kolektiv Igralke in Tjaša Črnigoj

Punce

Režija: Tjaša Črnigoj
Koprodukcija: HNK Ivana pl. Zajca, Kolektiv Igralke, Zavod VIDNE
Partnerja: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana
Premiera: 8. 9. 2023
Zasedba
  • Sendi Bakotić
  • Ana Marija Brđanović
  • Anja Sabol
  • Vanda Velagić
Ustvarjalci
  • Koncept: Sendi Bakotić, Ana Marija Brđanović, Tjaša Črnigoj, Anja Sabol, Tijana Todorović, Vanda Velagić
  • Dramaturgija: Tjaša Črnigoj
  • Kostumografija: Tijana Todorović
  • Scenografija: Ivan Botički, Tijana Todorović
  • Video: Mara Prpić
  • Oblikovanje svetlobe: Marin Lukanović, Tjaša Črnigoj
  • Prevod in nadnapisi: Tina Malič
  • Tehnični vodja predstave: Marin Lukanović
  • Vodja predstave: Marin Butorac

Projekt financirajo: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo in medije Republike Hrvaške, Mesto Reka, Primorsko-goranska občina, Sklad Kultura nova
Podpora pri logistiki: Rezidenca Kamov

Opis

Dokumentarna predstava Punce temelji na pričevanjih oz. zgodbah žensk treh različnih generacij. Performerk v tridesetih, njihovih mam, ki imajo okrog šestdeset let, in njihovih babic, ki so stare okrog osemdeset. Po predstavi Babice (2020) gre za drugo sodelovanje med režiserko Tjašo Črnigoj in reškim Kolektivom Igralke. Ustvarjalke se tokrat lotevajo tem odraščanja, prvih seksualnih izkušenj in spolne vzgoje, ki so je bile deležne različne generacije žensk. Zanima jih, kaj je različnim generacijam pomenilo »izgubiti nedolžnost«, koliko jih je bilo strah neželene nosečnosti, kaj jih je pri odkrivanju spolnosti opolnomočalo. Ob intimnem izkopavanju družinskih pripovedi se avtorice in performerke srečujejo tako s sramom in bolečino kot tudi z užitkom, pri čemer vabijo k pogovoru o stvareh, ki sicer ostanejo zamolčane.

Predstava Punce skozi osebne zgodbe žensk izrisuje menjavanje časov in družbenopolitičnih sistemov. Varen abortus je na Hrvaškem danes vse manj dostopen in tudi marsikod drugje je mogoče opaziti zaskrbljujoč porast politik, ki ogrožajo reproduktivne in spolne pravice žensk. Kam gremo? Bo odraščanje naslednjih generacij vse bolj podobno odraščanju naših babic? Ustvarjalke so pri snovanju predstave poleg pogovorov z njihovimi mamami in babicami navdihovale tudi delavnice in pogovori s sodobnimi sedemnajstletnicami, ki odraščajo na Reki.

Punce se tematsko navezujejo na predavanje-performans Spolna vzgoja II: Borba, ki rekonstruira prizadevanje za reproduktivne pravice žensk v Jugoslaviji, in z njim tvorijo diptih.

Iz tiska

Seksualni aktivizem v Puncah je osredotočen na (avto)biografske komponente sodelujočih izvajalk (Kolektiv Igralke), na njihove babice, matere, njih same in tudi mlajša dekleta, s čimer želijo opraviti detekcijo mnoštva generacij v odnosu do seksualnosti, splavov in siceršnje pozicije ženske v (seksistični) družbi. Vidik pripovedi je v tem primeru precej linearen, kronološko logičen in razvidno prepleta različna obdobja polpretekle zgodovine. Montaža pričevanj babic in mam na zvočnih posnetkih, njihove 'reprezentativne' fotografije in vzporedno komentiranje izvajalk glede na posamičen osebnostni profil ustvarijo dokaj predvidljivo dokumentarno naracijo, ki pa jo seveda ves čas prebada trpko zavedanje o trdovratnosti patriarhata in seksističnih obravnavah žensk, ki so se naselile vse do izvajalk, ki jih gledamo tu in zdaj, in še zdaleč niso stvar preteklosti. Razredne raznolikosti, ruralne in urbane lokacije bivanja, močni vplivi katolicizma, cenzurirani učni načrti, najstniške nosečnosti in siceršnje družinske dinamike (kompleksne same po sebi) razpirajo štiriperspektivni fokus na seksualna izkustva, pa tudi travme raznolikih generacij, ki se, vsaka med zidovi svojih družbenih časov in statusnih položajev, trudijo poiskati osnovno znosnost eksistence. Ko ta postane neznosna, jo zavihtijo v območje humorja kot morda edinega orodja za preživetje lastnih nemirov.

Tako na nobeni točki ne gre za spolirano igro, temveč za bolj surovo, visceralno raziskovanje osebne in družbene zgodovine. Uprizoritev izziva konvencionalne norme in pričakovanja ter spodbuja ponovni razmislek o večplastni naravi spolne vzgoje. S tem uprizoritev ne zasnuje le zgodovinskega zapisa, temveč tudi dinamičen dialog med generacijami, prostor za raziskovanje, kako so se sčasoma spremenili stališča, vrednote in znanja. Na ta osebnoizpovedni, krovni kos uprizoritve Tjaša Črnigoj vse­eno pripne kanček čistega dokumentarnega, skorajda izobraževalnega, ki je spretno vtkan v tkivo uprizoritve z občasno uporabo videoprojekcij Mare Prpić. Na teh projekcijah se izpisujejo kratki faktografski podatki o situaciji reproduktivnih pravic v jugoslovanskem prostoru skozi čas. Podatki so morbidni, statistični podatki grozni, toda nastopajočim uspe s sproščenim načinom igre, ki je v namernem nasprotju s težko temo, s katero se spoprijemajo (to, kar bi bilo zlahka tragično, dekadentno ali celo patetično razi­skovanje), uprizoritev spremeniti v nekaj nasprotnega. Sproščen pristop nastopajočih doda uprizoritvi raven dostopnosti, s tem pa osnovno sporočilo še bolj zasije.

HVALA

Zahvaljujemo se babicam Emici, Veri, Dragici, Viktoriji in teti Eugeniji ter mamam Mirandi, Dajni, Danijeli in Editi.
Dekletom, ki so anonimno sodelovala na delavnicah, in dekletom, ki so prisotna na videu.  
Maši Magzan, Jasenki Grujić in Aleksandru Štulhoferju hvala za pomoč pri raziskavi.
In hvala Viti Tijan; njen članek Moje telo, moja last (časopis Kult Prve reške hrvaške gimnazije, 2021–2022) je navdihnil predstavo.