Punce

Seksualni aktivizem v Puncah je osredotočen na (avto)biografske komponente sodelujočih izvajalk (Kolektiv Igralke), na njihove babice, matere, njih same in tudi mlajša dekleta, s čimer želijo opraviti detekcijo mnoštva generacij v odnosu do seksualnosti, splavov in siceršnje pozicije ženske v (seksistični) družbi. Vidik pripovedi je v tem primeru precej linearen, kronološko logičen in razvidno prepleta različna obdobja polpretekle zgodovine. Montaža pričevanj babic in mam na zvočnih posnetkih, njihove 'reprezentativne' fotografije in vzporedno komentiranje izvajalk glede na posamičen osebnostni profil ustvarijo dokaj predvidljivo dokumentarno naracijo, ki pa jo seveda ves čas prebada trpko zavedanje o trdovratnosti patriarhata in seksističnih obravnavah žensk, ki so se naselile vse do izvajalk, ki jih gledamo tu in zdaj, in še zdaleč niso stvar preteklosti. Razredne raznolikosti, ruralne in urbane lokacije bivanja, močni vplivi katolicizma, cenzurirani učni načrti, najstniške nosečnosti in siceršnje družinske dinamike (kompleksne same po sebi) razpirajo štiriperspektivni fokus na seksualna izkustva, pa tudi travme raznolikih generacij, ki se, vsaka med zidovi svojih družbenih časov in statusnih položajev, trudijo poiskati osnovno znosnost eksistence. Ko ta postane neznosna, jo zavihtijo v območje humorja kot morda edinega orodja za preživetje lastnih nemirov.

Tako na nobeni točki ne gre za spolirano igro, temveč za bolj surovo, visceralno raziskovanje osebne in družbene zgodovine. Uprizoritev izziva konvencionalne norme in pričakovanja ter spodbuja ponovni razmislek o večplastni naravi spolne vzgoje. S tem uprizoritev ne zasnuje le zgodovinskega zapisa, temveč tudi dinamičen dialog med generacijami, prostor za raziskovanje, kako so se sčasoma spremenili stališča, vrednote in znanja. Na ta osebnoizpovedni, krovni kos uprizoritve Tjaša Črnigoj vse­eno pripne kanček čistega dokumentarnega, skorajda izobraževalnega, ki je spretno vtkan v tkivo uprizoritve z občasno uporabo videoprojekcij Mare Prpić. Na teh projekcijah se izpisujejo kratki faktografski podatki o situaciji reproduktivnih pravic v jugoslovanskem prostoru skozi čas. Podatki so morbidni, statistični podatki grozni, toda nastopajočim uspe s sproščenim načinom igre, ki je v namernem nasprotju s težko temo, s katero se spoprijemajo (to, kar bi bilo zlahka tragično, dekadentno ali celo patetično razi­skovanje), uprizoritev spremeniti v nekaj nasprotnega. Sproščen pristop nastopajočih doda uprizoritvi raven dostopnosti, s tem pa osnovno sporočilo še bolj zasije.