Jaz, umetnik. Jaz, državljan.
2018/2019 — 63. sezona
Andrej E. Skubic

Pavla nad prepadom

Režija: Matjaž Pograjc
Navdihnjeno z življenjem alpinistke Pavle Jesih
Premiera: 5. 12. 2013
Zasedba
Ustvarjalci
  • Dramaturgija: Tomaž Toporišič
  • Scenografija: Tomaž Štrucl, Sandi Mikluž (Estrihi in ometi)
  • Kostumografija: Neli Štrukelj
  • Glasba: Tibor Mihelič Syed, Marko Brdnik
  • Koreografija: Branko Potočan
  • Trening plezanja: Gregor Šeliga - Šeli, Marko Brdnik
  • Ilustracije: Nina Bric
  • Animacija: Gregor Balog
  • Kompozitiranje, mapiranje in programiranje videoslike: Luka Dekleva
  • Lektorica: Mateja Dermelj
  • Oblikovanje svetlobe: Tomaž Štrucl, David Cvelbar
  • Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič
  • Oblikovanje maske: Barbara Pavlin
  • Vodja predstave: Urša Červ
Opis

Pavla Jesih (1901–1976) je bila iz premožne mesarske družine. Rojenice so ji v zibelko podarile poslovnost, v srce pa radovednost, željo po neznanem. Gore so bile zanjo tisti svet, kjer je lahko začutila neodvisnost, obrat od družinske ekonomije. Vseskozi je živela in delovala samorastniško, kot neupogljiv viharnik. Pavla Jesih je tako v gorah kot v kinematografiji utirala nove poti. Režiser Matjaž Pograjc je Andreja Skubica nagovoril, naj napiše dramo o njej, z besedami: »Plezanje je način premagovanja sveta, kot alpinistka pa je poleg tega morala premagati še moške. In jih tudi je.« Pograjc plezanje v predstavi jemlje dobesedno, kot plezanje igralk in igralcev po »severni steni« gledališča in uprizarjanja, hkrati pa po ledeni steni politike, na kateri je spodrsnilo tudi Pavli. V drzni, inovativni in estetsko dovršeni uprizoritvi je ekipi uspelo »združiti zgodbo o žalostni usodi medvojnega meščanstva [… z] inovacijami na področju fizičnega in rizičnega gledališča« (Matej Bogataj, Sodobnost).

Iz tiska

Navidezno abstrakten in zadušljiv prostor z nizkim, debelim stropom se je po zaslugi skritih vrat in loput med predstavo razvnel in se napolnil z nepričakovanim življenjem in lahkotnostjo. [...] Občinstvo na lastni koži občuti ledeni visokogorski veter, obup človeka, ki za trenutek podvomi v svojo moč in svojeglavost, ter pogum ženske, ki se zmore soočiti s stiskami in sovraštvom, pri čemer še vedno sledi svojim sanjam in ni pripravljena sklepati kompromisov.

Skubic (scenarist) – kapo dol! Pograjc (režiser) – moj poklon! Igralci – ovacije s strani gledalcev so bile 100 % iz srca. Tako bi lahko v enem stavku opisal vso predstavo. Če pa bi se želel poglobiti, bi lahko napisal kar celo knjigo. Ni kaj. To je preprosto predstava, ki jo je treba videti in doživeti. Adrenalinska scena ali plezalna stena na Pograjčev način in igra, po mojem ogromen fizični napor in močan tekst. Hudič! Saj to preprosto ne more biti res. Kako dobro so igralci vse to ukalupili v eno celoto. V ena sam planinski ples.

(Taubi, Kralji ulice, 12. marec 2014)

Tisto, kar je v uprizoritvi nedvomno očarljivo, je fizični del igre, pri vseh. Koreografija Branka Potočana ter fizična pripravljenost in plezalna tehnika, za kar sta poskrbela dva trenerja, so pripomogli k veliki gibalni spretnosti in osupljivim učinkom; razpetost med steno in nebo, visenja v zraku, nihanja na police ali med oprijemalkami, celo Brenk, ki pleza s skrajšanimi cepini, ki malo spominjajo na kakšne hevimetlaske gorniške sekire, vse to dovolj razgiba samo dogajanje ter mu daje navdih nevarnosti in zaresnosti. Se zdi, da so Pograjc in ekipa tokrat uspeli združiti zgodbo o žalostni usodi medvojnega meščanstva – dobro, Pavla Jesih si je ta status pridobila, tako rekoč prigarala – z nekdanjimi inovacijami na področju fizičnega in rizičnega gledališča.

(Matej Bogataj, Sodobnost, 02. januar 2014)

Pretresljiva zgodba o življenju alpinistke Pavle Jesih (napisal jo je Andrej E. Skubic), o njenih vzponih in padcih (življenjskih in plezalskih) je, s stališča zgodovine, pomemben prerez nedavne zgodovine. S stališča gledališkega gledalca in kritika pa je velik dosežek režiserja Matjaža Pograjca in ansambla Slovenskega mladinskega gledališča. Predstava gledalca prevzame že v prvem prizoru in ga dvigne v nebo – ter v zadnjem trešči na tla resničnosti.

(Vito Tofaj, Jana, 17. december 2013)

Želja po prizemljitvi videnega je ne nazadnje izražena tudi v sklepnem video napisu, ki predstavo posveti predvsem 'Pavli Jesih, človeku.' Preplet svetovljanstva, spoštovanja osebnega dostojanstva, neuklonljivosti duha ter iskrene ljubezni do narave, kot ga v liku Jesihove slikata dramatik in režiser, se s tovrstnim »počlovečenjem« ubrani pred preprostimi ideološkimi podreditvami, in zato v izvirni – ter obenem zelo slovenski – različici ponudi simpatičen nabor izhodišč za razmislek o družbenih poteh naše sodobnosti, tudi skozi prizmo stranpoti preteklosti.

Na idejno pobudo režiserja Matjaža Pograjca se je zamolčane zgodbe lotil Andrej E. Skubic in jo oblikoval v dramo, ki črpa iz raziskovalno odkritega dokumentarnega gradiva, strukturira pa se na način prepletanja različnih delov oziroma obdobij Pavlinega življenja; z njenim zadnjim vzponom kot osiščem celote, na katerega se vežejo – se vanj vpletejo, prevzamejo dogajanje, pa ga spet prepustijo lastnemu izrazu – prizori iz preteklega in prihodnjega časa. Kajti vzpon, na katerega se poda po dobrem desetletju od svojega nesrečnega padca, ne predstavlja le novega podviga (ki je v Čopovem stebru sicer obeležen le s soplezalčevim imenom), ampak v izraženi nepopustljivosti, da sama izpleza, deluje tudi kot podoba njenega upora.

Pavla nad prepadom seveda ni le intimno retrospektivna zgodba o veličini Jesihove, kritično, a ne enosmerno očitajoče (kar je vsekakor sporočilna odlika uprizoritve) razpira tudi našo lastno zgodovinsko sliko, do katere imamo še danes nerazčiščena stališča do nekdanjih narodnih (nemško-slovenskih) navzkrižij, političnih zarot in spolne diskriminacije ter se namesto prevetrenega problematiziranja odločamo za njihovo varno pometanje pod preprogo.

Dramska izpoved življenjske zgodbe Pavle Jesih, slovenske alpinistke, med drugo svetovno vojno največje lastnice verige kinematografov v Jugoslaviji, je tokrat zaživela v izvrstni Skubičevi pisavi. Dramaturško jasno strukturirana literarna predloga tvori čvrste temelje uprizoritve. Lik Pavle je s tremi igralkami razplasten na tri življenjska obdobja glavne junakinje. Montaža različnih prizorov in časovnih preskokov pa jasno izriše ključna zgodovinska dejstva. Ta hkrati logično narekujejo tudi osnovne, skorajda filmske režijske principe čvrsto zavezani etiki fizičnega gledališča.

(Klemen Markovčič, Radio Slovenija, 06. december 2013)
Gostovanja

  • Spotkania z Filmem Górskim, Zakopane, Poljska, 2. 9. 2016
  • Teatro Metastasio, Prato, Italija, 15.–17. 1. 2016
  • MOT, Skopje, Makedonija, 25. 9. 2014
  • Teden slovenske drame, Kranj, 5. 4. 2014
Nagrade

  • nagrada Prešernovega sklada 2016 Katarini Stegnar, med drugim tudi za vlogo Pavle
Sponzorji in podporniki

Val 202
Leto kina – Kinodvor 90, leto praznovanja kina in filma
Plezalni center Ljubljana
Konzorcij Ljubljana
Muzej novejše zgodovine Slovenija
8. festival gorniškega filma Ljubljana