Antigona
- Gregor Moder
- Svetovalec za režijo: Jernej Potočan
- Kurator cikla gledaliških esejev Takorekoč: Boštjan Narat
»Kako nam lahko branje Antigone pomaga prebroditi probleme sodobnega sveta? Glede tega je treba biti zelo jasen – sploh nam ne more pomagati.« Zdi se, da uvodni poudarek eseja filozofa Gregorja Modra, ki ga avtor izvaja skupaj s Katarino Stegnar, postavlja pod vprašaj smiselnost njunega početja. A filozofija rada brska tam, kjer se zdi brskanje nesmiselno, še več, prav tam praviloma tudi izbrska najdragocenejša spoznanja. V nikoli končani nalogi razumevanja trenutka si bomo tokrat pomagale_i s Sofoklom, Heglom, kocko in lopato. Brez slednje se brskanja pač ne moremo lotiti.
Klasična interpretacija izbire med zakonom srca in postave (božji in človeški zakon) zato dobiva v tovrstni uprizoritvi Antigone povsem druge vrste dinamiko, ki se med drugim manifestira v preprosti dilemi, zakaj pokop brata da in ostalih mrtvih ne, redefinira se vprašanje sorodstvenih vezi, ki ne nazadnje sežejo vse do predrugačene travme dobro znanega Ojdipa, feminizma itd. V gledališkem eseju se tudi zato izpostavijo misli Sofokleja, Kanta in predvsem Hegla. Kocka in kockanje kot igra naključja ter lopata pa sta pripomočka, brez katerih se kopanja po globinah duševnosti ne gre lotiti. […] Ne nazadnje velja v sklepnem delu še izpostaviti, da z esejistično-gledališko zastavljenima deloma Antigona in O govoricah filozofija sprejema izziv, izziv moderne dobe, in na ta način tvega ter stopa na mesto, ki ga je nekoč že posedovala: na oder, v prenesenem smislu na trg (agora) in med ljudi.