DRUGAČNA SEZONA
2022/2023 — 67. sezona
Nova pošta

Krize

Režija: Žiga Divjak
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, Maska Ljubljana, Bitef (Beograd) in Zadruga Domino (Zagreb)
Koprodukcija je del evropskega projekta ACT: Art, Climate, Transition, ki se ukvarja s povezovanjem umetnosti in aktivizma z ekologijo in pravičnim prehodom.
Premiera: 27. 10. 2022 (Mladinsko), 30. 9. 2022 (Beograd)
Predstave
četrtek / 29. 12. / 17:00 / Nova pošta
petek / 30. 12. / 20:00 / Nova pošta / Nakup vstopnice
torek / 3. 1. / 17:00 / Nova pošta
sreda / 4. 1. / 17:00 / Nova pošta
sobota / 7. 1. / 20:00 / Nova pošta / Nakup vstopnice
Zasedba
Ustvarjalci
  • Dramaturgija: Goran Injac
  • Scenografija: Igor Vasiljev
  • Kostumografija: Tina Pavlović
  • Glasba in oblikovanje zvoka: Blaž Gracar
  • Oblikovanje svetlobe: David Orešič
  • Snemanje besedila in obdelava posnetka: Silvo Zupančič
  • Prevod delovnega gradiva v slovenščino: Tina Malič
  • Lektorica (slovenska različica): Mateja Dermelj
  • Lektorica (angleška različica): Nataša Hirci
  • Producentka: Tina Dobnik

Po motivih knjig Manj je več Jasona Hickla in Goba na koncu sveta  Anne Lowenhaupt Tsing

Opis

V življenju se nenehno soočamo s takšnimi in drugačnimi krizami – osebnimi, poklicnimi, socialnimi, političnimi, begunskimi, zdravstvenimi, bivanjskimi itn. Za njimi pa preži nemara največja v zgodovini človeštva – okoljska. Po svojem bistvu je radikalno bivanjska, vendar ji kljub temu še vedno posvečamo premalo pozornosti, energijo pa raje izgubljamo za reševanje drugih, vedno novih kriz in skušamo zgolj ohranjati trenutno stanje. Ob tem pozabljamo, da je kriza izredni čas, čas, ko na videz nemogoče ideje postanejo mogoče. Toda katere ideje? Tiste, ki bi ljudem omogočile večjo varnost, zdravje in blaginjo, ali one, namenjene nadaljnjemu bogatenju že tako nepredstavljivo bogatih? V Krizah se je Žiga Divjak z ekipo posvetil tem vprašanjem, ob čemer bo posebno pozornost namenil človekovi zmožnosti za sodelovanje in potrebi, da svet narave znova odkrijemo ne le kot vir, temveč kot enakovrednega partnerja.

Iz tiska

Krize so gledališki esej, ki s pomočjo vzdržljivosti ter detajlov izriše srhljivo podobo sveta in ta skače iz krize v krizo, globlje in globlje vanje. […] Nenehno bombandiranje s tovrstnimi naslovi o tej ali tisti krizi le poglablja otopelost in distanco med posamezniki v družbi. Medtem pa Krize gradijo mostove med ljudmi. […] Dvorano sem razmišljujoč o svoji poziciji v svetu zapustila objeta v optimističen občutek skupnosti, ki ji je mar. Krize niso niti pridigarska predstava niti dokumentarna predstava. Krize so neposredno precizen in angažiran premislek kapitalizma in njegovih jezdecev apokalipse. Krize premišljujejo, raziskujejo, tečejo, združujejo in se nenazadnje ustavijo ter ozrejo po rešitvi.

Na dušeče beli oder Nove pošte, ki ga krasi le minimalistična scenografija v obliki trofej redkih eksotičnih bitij jutrišnjega dne – dreves –, drug za drugim počasi prikapljajo goli člani igralske zasedbe. Na hitro se oblečejo v uniformo slehernika, ki ga predstavljajo – tu so denimo hitri poštar, počitniški oče, poslovnež s kravato, gospodinja z vrečkami, zapita karieristka in gradbeni delavec –, ter začnejo urno tekati na mestu. Sedem nemih tekačev, obloženih s kupi težke prtljage, simbolizira kapitalistično družbo, ki v naglici drvi proti temu, kar jo pravzaprav ubija: proti rasti. […] Čeprav Hicklova teoretska študija nima očitnega potenciala za dramsko predelavo, je Divjak že dvakrat uspešno našel način, kako prek gledališča zagovarjati koncept 'odrasti' (angl. degrowth), o katerem piše Hickel. 

Glas predstavo loči od performativnega akta, saj s svojo pripovedjo izpeljuje zgodbo človeštva in nas spomni na dokumentarni format uprizoritve. Predvsem pa se z izčiščenim, nemetaforičnim, racionalnim in s kavzalnologičnim sosledjem zoperstavi trenutni časovno-prostorski konstelaciji na odru. Singularnost telesa pred nami dobiva občost skozi besedno pripoved o zgodovini kapitalizma, ki gre z roko v roki z zgodovino kolonializma, posledično akumulacijo kapitala znotraj elit in njegovo ideološko razsežnostjo. Na ta način se predstava na estetski ravni izkaže za popolnoma gledališko izkušnjo, ki pa istočasno zavzame izobraževalno, če ne celo agitatorsko funkcijo. Ta v občinstvu poleg izkustvenega aparata vključi še aktivno vlogo človeka kot političnega subjekta. Krize so odtis sodobnosti prav s tem, ko s svojo množico citatov vzpostavljajo izjemno veliko pripovednih slojev, ki se plastijo na raznoraznih metaravneh, predstava pa se s tem spretno izmika nevarnosti, da bi zapadla v moraliziranje.

[P]oanto uprizoritev ponudi s skorajda nesramno premočrtnostjo (ta se lahko morda komu zazdi že na meji naivne didaktičnosti), ki je seveda namerna, kolikor je pač tovrstna neposrednost morebiti celo edini pristop, od katerega si je še mogoče obetati kakšen dejanski učinek; hkrati pa jo vpenja v nenavadno formalno zasnovo, ki je po eni strani okleščena na najbolj osnovne uprizoritvene sestavine, po drugi strani pa ravno skozi navidezno preprostost domiselno razpira večplastno mrežo pomenov (dramaturg predstave je Goran Injac). Natančneje, opravka imamo z nekakšno mešanico diskurzivnega in telesnega gledališča, umeščeno v sugestivni minimalizem scenografije Igorja Vasiljeva, v kateri (lahko) vsaka od obeh plati ponuja svojevrstno sklenjeno celoto – hkrati pa besedilo, ki ga s posnetka posreduje glas pripovedovalca (Blaž Šef), nenehno vstopa tudi v raznovrstna prepletanja s fizičnimi dejanji in podobami, ki jih na odru nadvse predano oblikujejo nastopajoči (Sara Dirnbek, Iztok Drabik Jug, Klemen Kovačič, Draga Potočnjak, Katarina Stegnar, Vito Weis in Gregor Zorc).

Tek na mestu je odlična (pris)podoba našega stadija kapitalizma. Nenehna tekma, dirka, v kateri vsi stavimo na vse ali nič in s katero se ne premaknemo z mrtve točke. Oziroma s katero se premikamo samo k smrtni točki. […] Vsi vemo, da je treba – če naj se še tisoč let noč in dan vrti ta svet – to na vsak način ustaviti. Vsi razumemo, da se mora sprememba zgoditi na vseh nivojih in da mora k njej prispevati tudi umetnost. Vemo tudi, da je Žiga Divjak v svojih uprizoritvah to počel že nekaj let pred vsesplošnim trendom art and climate fundacij in programov in da je našel […] senzacije, ki gledalcev niso pustile hladnih. Tudi s tem skrajnim človeškim izčrpavanjem je tako. Fizični napor mora zaboleti tudi gledalca, mora ga zaskrbeti za zdravje igralcev, ki tečejo svoj mrtvaški častni krog. Mora začutiti, da gre zares. […] Brez dvoma pa: globok poklon tokratnim tekačem.

Končni poziv besedila […] je poziv k osebnim gestam in medsebojni pomoči, poskusom tvorjenja skupnosti, ki morda lahko pride na vrsto, ko se zavemo vseh načinov, na katere nas kapitalizem pohablja.

(Anja Radaljac, Delo, 29. oktober 2022)

Predstava Krize […] je v svojem čutno vizualnem kodu še najbližje televizijskemu dokumentarcu: estetizirana vizualna oprema, scena, kostumi, rekviziti, potem človeške postave, hkrati tipi in sleherniki, ki sledijo svojim zgodovinsko in kulturno pogojenim kompulzijam, ambientalno atmosferska glasba, ki dogajanje pospešuje in zaustavlja dodaja poudarke, ter dramatičnost in usodnost in nenazadnje glas pripovedovalca, ki zbrano pripoveduje besedilo Jasona Hickla iz knjige Manj je več o tem kaj vse je šlo z razvojem kapitalizma v dobi antropocena oziroma kapitalocena narobe. Minimalističen izraz gledaliških znakov pravzaprav asociira na prometni znak, ki je nekje v preteklosti kazal v napačno smer, zato se odločilen premik zgodi s stavkom o prekarnosti človeškega življenja, kar je stanje našega časa. Gre za stanje ranljivosti, ki ponuja novo razpotje in prihodnost ne bo več nujno odvisna od preteklosti.

Predstava je v svojem sporočilu neposrednejša kot Vročina, ne izogiba pa se abstrakciji in pred nami vzpostavlja metaforo v dvodelni strukturi. […] Naslovu Manj je več sledi tudi režiserjeva izčiščena vizija odrskega dogajanja. Fizično zahtevna akcija teka na mestu v prvem delu predstave na telesih igralcev pušča realne posledice: potenje, zariple obraze, glasno dihanje. Fiziološki odzivi telesa, ki jih ni mogoče popolnoma nadzorovati, tako materializirajo izčrpavanje človeka v sistemu, ki produktivnost postavlja pred trajnost. Igralci se med tekom slečejo, jedo, oddajajo pakete, se preoblačijo, a se ne premaknejo z mesta. Akcija na odru govorjeni tekst na ta način naredi karseda oprijemljiv. Sopostavitev vzporednih linij gibanja in govorjenega eseja pa omogoča izbiro načina sprejemanja vsebine. Boš poslušala podcast, gledala na oder, ali se preizkusila v večopravilnosti?

Bistvo ekološkega sporočila Kriz je njihova izrecna in ostra kritika kapitalizma. […] Krize so dragocena predstava, ki nam ne le pokaže vso nevarnost podnebnih sprememb, temveč nam da tudi orodje za analizo vzroka problema: kapitalizma.

Predstava Krize je presežek v režiserskem historiatu Žige Divjaka […]. Odrsko dogajanje Kriz je abstrahirano v polje abstrakcije in tudi zaradi simbolne izčiščenosti scenskega prostora (Igor Vasiljev) učinkuje kot udarec v trebuh. Pred nami se znajde skupina tekačev na mestu, očitno iztrganih iz vsakdanjega ritma, njihova podoba se zavrta v spominsko opno vsaj tako močno, kot je predstava zanje fizično izčrpavajoča. […] Mrazeča metaforičnost naracije tudi zaradi precizne sociološko-filozofske zvočne kulise navdaja s srhom.

Gradivo za novinarje