Naše nasilje in vaše nasilje

Predstava Oliverja Frljića Naše nasilje in vaše nasilje, ki jo v javnosti predstavljajo kot provokativno in jo imajo nekateri gledalci za preveč neposredno in odvratno, je po mojem zelo nežna in se te dotakne kot plišasta igračka. Ko jo gledamo, večkrat pomislimo, kako lahko preprosta otroška igra v gledališču učinkuje kot udarna moč. V predstavi nam v obraz lažejo, da bodo vsakomur po vrsti odsekali glavo. A lažejo tako estetsko prijetno in skladno, da se človeku naježi koža. In prav občudovanje morilske koreografije in nestrpno pričakovanje naslednjega trupla, ki ga bodo kot darilo položili pod božično drevo v ozadju odra, je posledica udobnega zahodnjaškega razmišljanja o resničnosti, ki ga Frljić kritizira. […]
To ni subtilna umetnost – vse tu je pretresljivo in deluje kot hladen tuš, krivda je brez slepomišenja pripisana nam, Evropejcem, očitno ljubiteljem gledališča, ki smo se brez sramu, brez običajnih težav plebejsko zbrali na gledališčem festivalu Sirenos. Krivi smo za vse: ker smo Evropejci, ker uživamo v umetnosti, ker jokamo zaradi terorističnih napadov v Parizu, ker naši otroci veselo jedo Happy Meals, medtem ko otroci v drugih državah sploh ne jedo. Da, manipulacija je tu neposredna in neusmiljena ter tako nadležna, da si ne morete pomagati, da je ne bi gledali.
[…M]ene same se predstava Naše nasilje in vaše nasilje ne dotakne zaradi znakov, temveč zaradi trkov skrajne odtujenosti in goreče krutosti v vsakem liku. Mirnost njihovih teles in očitno izraženo notranje ravnovesje postaneta protiutež razburkanosti uprizoritve.

To je namerno nadležna, namerno predrzna, namerno infantilna narava celotne predstave Slovenskega mladinskega gledališča, ki traja nekaj več kot eno uro in je prekrita z norčevsko masko nasilja, zlorab in sovraštva. Zdi se, da njeni ustvarjalci ne verjamejo več v poglobljeno analizo spora med Vzhodom in Zahodom ali v možnost dialoga. Zato z namernim (?) banaliziranjem tega zapletenega in nerešljivega vprašanja gledalcem molijo pod nos pretirano stereotipna stališča in percepcijske klišeje.
[…] Maska norca je bila za človeka vedno privilegij, ki mu je omogočil govoriti resnico. Toda kdo lahko reče, na čigavi strani je danes resnica?

Frljić odlično poveže zgodovinske vzroke in domneve s posledicami, ki jih čutimo danes. Povzročitelji nasilja, prikazanega v uprizoritvi, niso izključno slabi fantje, ki jih je treba premagati, da bo na Zemlji zavladal mir, temveč je prikazano, da so vsakdanje življenje in navade večine Evropejcev zgrajeni na temeljih nasilja in izkoriščanja. […]
Predstava Naše nasilje in vaše nasilje je posebna v tem, da nam ne pripoveduje le o izkušnjah, temveč nam omogoča, da jih tudi občutimo. Rasisti, seksisti, homofobi, abilisti obsojajo ljudi zaradi porekla, tj. zaradi tega, česar ne morejo spremeniti, zaradi tega, kakršni so se rodili. Frljić počne natanko to: obsoja privilegirani razred in nam nalaga še en izvirni greh: način življenja, katerega ceno plačujejo predvsem ljudje, rojeni v drugih državah. Rodil sem se v Evropi, zato bodo ljudi izkoriščali za mojo materialno blaginjo. Da bi lahko še naprej obstajal tako, kot mi je všeč, mora obstajati tudi nasilje.
Naj ponovim – nekatere izjave zvenijo, kot da jih je izrekla zelo ozaveščena oseba, vendar sem po ogledu predstave Naše nasilje in vaše nasilje spoznala, da to ne drži. Nisem se pripravljena odpovedati vsakodnevnim privilegijem. To opravičujem s tem, da moja odpoved ne bi spremenila praktično ničesar, saj naš svet vendar temelji ravno na nasilju. In ne vem, kako dolgo bo trajalo, preden bomo temelje očistili te gnilobe.

Veste kaj, iskren bom: ta predstava je zahrbtno težka, ko mora človek o njej pisati za angleško govoreče občinstvo. Res sem užival, ko sem jo gledal. In precej sem užival tudi ob misli, kako ogorčeni bi bili nekateri, če bi kdaj gostovala v Angliji. […] Tako da, ja, zdela se mi je nadvse osvežujoča, ker ni bila kup licemerskega jamranja. Pripravljena je bila užaliti vse sorte ljudi, pa ob tem sploh ni bila desničarska, ne mizogina, ne rasistična, ne antisemitska itd. itd. Čeprav bi ji nedvomno očitali malo morje reči, če bi kdaj igrala v Angliji. […] Naše nasilje in vaše nasilje ni 'popolno' v nobenem posebnem smislu besede, ampak močnejšega, bolj antagonističnega in bojevitega primerka levičarskega teatra že celo večnost nisem videl. In mogoče je prvi letos, zaradi katerega se mi ob ideji 'levice' ni bilo treba prijeti za glavo.

Površinsko spremljanje, tako v odzivih iz tujine, je hitro naletelo na odpor, zgražanje in samoobrambno držo. […] Medtem ko podrobno opazovanje, poslušanje in doživljanje atmosferskega valovanja v predstavi govori predvsem o velikem umetniškem delu. Kako prefinjeno režiser gledalca zapeljuje iz prizora v prizor in s tem tke skoraj otipljive vezi, mu da dihati, ga zmede, razjezi, užalosti, obenem pa ga prežema s svojim mojstrstvom.

Pri vprašanju, kako misliti to zagatno konstelacijo današnjega evropskega prostora in življenja v njem, se odlična igralska zasedba v veliki meri poslužuje populističnih komentarjev in medijskih prikazov, ki jih vzpostavi v bogato referenčnih in prepoznavnih vizualnih odrskih prizorih, kot da bi ti v javnosti popreproščeno prikazani fenomeni in podobe dobili status sodobnih ikon, a jih znotraj posameznega prizora preobrne v drugo skrajnost in jim tako pusti, da se razvijejo kot pojavi, ki v sebi združujejo več različnih, tudi nezdružljivih aspektov, in ki omogočajo različne perspektive ter razumevanja. […] Naše nasilje in vaše nasilje se ne pretvarja, da pozna prava vprašanja, a deli boleče zavedanje o relativnosti trenutne geopolitične konstelacije in konča z vprašanjem za prihodnost.

Ravno zaradi okorelega betonskega jezika stereotipov je vizualna predstava polna nežnosti, krhkosti, poetičnosti in človeškega sočutja. Že med uvodnim predstavljanem akterjev nas je stisnilo v grlu, nekatere ženske pa so jokale, kot nekoč davno ali nekje daleč v gledališču. […]  Obup je najboljši tedaj, ko postane poezija, poezija pa je neprekosljiva kot učno sredstvo. In predvsem provokacija onkraj predvidenega spektakularnega svinjaka, v katerem igramo dodeljeno vlogo eksotike, nenevarne – razen za lasten razum in kulturo.

Eden najboljših, najbolj subtilnih Frljićev doslej, zagotovo. Pazljivo dozirano in natančno umerjeno.

In zato je Frljić zdaj odvraten; Frljić je nesramen; Frljić je kičast; Frljić je plehek … Seveda Frljić ni nič od tega, kadar pa je, je to z namenom. Predvsem pa je ključno Naše nasilje in vaše nasilje gledati kot naslednje dejanje v Frljićevem opusu, nekakšen nov učni komad, saj lahko njegovo poslanstvo primerjamo tudi z Brechtovim. In če nekateri želijo napis na zidu iz kant za bencin DAS PETROLEUM STRÄUBT SICH GEGEN DIE FÜNF AKTE (Nafta se upira petim dejanjem) razumeti kot Frljićev poskus, opravičiti in utemeljiti svojo spodletelost pri oblikovanju koherentne dramaturgije, so zgrešili poanto. Dejansko gre v nasilju za temo, ki je ne moreš spraviti v pet dejanj ali v katero koli drugo koherentno formo. Samo pomislite na bliskovito in kaotično menjavanje stanja na Bližnjem vzhodu; mar lahko tragedijo v Alepu in zadnjo v Mosulu spravite v pet dejanj? Seveda ne. In dejansko za vsem tem tiči vprašanje nafte. Ja, nafta res lahko teče čez meje; tudi čez ozemlja sovražnih držav; tudi sovražne države jo (po večini) prepustijo čez svoje ozemlje do tekmic. Ljudje te sreče nimajo. In, ja, o tem govori Oliver Frljić.