Izredna sezona
2021/2022 — 66. sezona
Elfriede Jelinek

Drame princes

Režija: Michał Borczuch
(Prinzessinnendramen: Der Tod und das Mädchen I–V)
Predstavo sta podprla Inštitut Adama Mickiewicza in Veleposlaništvo Republike Poljske v Ljubljani
Premiera: 1. 12. 2015
Zasedba
Ustvarjalci
  • Prevod: Urška P. Černe, Anja Uršič, Sandra Baumgartner-Naylor, Lučka Jenčič, Amalija Maček
  • Priredba besedila in dramaturgija: Tomasz Śpiewak
  • Scenografija in kostumografija: Dorota Nawrot
  • Koreografija: Dragana Alfirević
  • Glasba: Bartosz Dziadosz
  • Oblikovanje luči: Jacqueline Sobiszewski
  • Lektorica: Mateja Dermelj
  • Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
  • Avtorica videa in priredba prevoda Rozamunde: Maruša Oblak
  • Tolmačka na vajah in šepetalka: Špela Kopitar
  • Asistentka lektorice: Katarina Krapež
  • Vodja predstave: Janez Pavlovčič
Opis

Drame princes kontroverzne pisateljice in Nobelove nagrajenke Elfriede Jelinek so manjkajoča polovica Shakespearovih kraljevskih tragedij. Utajena resničnost dekliške, ženske, bolj ali manj ženstvene izkušnje, izkušnje spola, ki bo za vse večne čase okarakteriziran kot šibkejši, manj zanimiv in ne nazadnje manj upravičen do teatraličnega uprizarjanja. Utajena resničnost princes, ki jih ne more odrešiti noben princ, pa naj bo njegovo poreklo še tako plemenito, naklepi še tako čisti in pričeska še tako skrbno urejena. Deklic, katerih večna spremljevalka, sogovornica in zaupnica zmore biti edinole smrt, v katerikoli pojavni obliki že. Gre za cikel petih monoloških miniatur. Junakinje so napol mitologizirani ženski liki, ki svoje poganjajo iz korenin pravljičnega in medijskega sveta, prevlečenega z glazuro Schubertove skladbe Deklica in smrt: Sneguljčica, Trnuljčica, Sylvia Plath, Ingeborg Bachmann, Jacqueline Onassis, Lady Di in gospa Jelinek sama.

Iz tiska

Drame princes Elfriede Jelinek v režiji Michała Borczucha ne govorijo o princesah in tudi ne o ženskah, temveč o steni oziroma nemoči človeškega bitja, da seže v polnost potenciala, imenovanega življenje. O ujetosti v kokon čustvenih in intelektualnih slepih ulic z radikalnim izhodom: glavo v pečici. Pet zgodb ponovitve z majhnimi razlikami se v postavitvi lahko bere tudi kot ena zgodba ene osebe ali pa enega sveta, pri čemer je režijsko-dramaturškemu dvojcu uspelo skorajda nemogoče: iz govornih ploskev Jelinkove izklesati gozd simbolov, iz katerega v nas zrejo znane oči. Odrska krajina, določena z minimalnimi scenskimi elementi, med katerimi se bohotita povečevalno steklo in pralni stroj, hipnotični dialoški partner prebujene Trnuljčice; krajine, v katerih besede ne sporočajo le s pomeni, temveč s svojo zvočnostjo, spretno vtkano v celostno glasbeno podobo; in ne nazadnje igra, ki jo odlikujeta izredna tehnična natančnost in hkrati lahkotnost, so tako le nekatere izmed lastnosti uprizoritve, ki jim gre zasluga, da o dramah princes razmišljamo tudi na ulici in ne le v gledališču.

Nekonvencionalno avtobiografsko in fantazijsko delo Elfriede Jelinek upodobijo igralke skozi svoje osebno razumevanje tega do žensk zelo neprizanesljivega besedila. Predstava o ženski duši je zahtevna tako za ustvarjalce kot gledalce. […] Zahvaljujoč interpretkam, ki se poigravajo z mejo med privatnostjo in igro, Elfriede Jelinek kot družbenokritična avtorica zaživi z vso ostrino misli – ali kot je zapisala sama: »Vse, kar napišem, je paradigma moči v družbi, moja naloga pa je pokazati, kako so ekonomija, spolnost, diskriminacija in rasizem neločljivo povezani.«

Nagrmadeno gmoto besed in pomenov je poljsko-slovenska gledališka ekipa, igralski ansambel Slovenskega mladinskega gledališča pod vodstvom režiserja Michała Borczucha in avtorja priredbe ter dramaturga Tomasza Śpiewaka, usmerila v intimistično branje ženskega bivanja. Uprizoritev se dosledno izogiba kričavosti in napihovanju, družbenokritičnim ekscesom in feminističnim tezam, kar sicer besedilo zlahka spodbudi. Pod drobnogled postavi nasprotje med javno veljavno sliko in zastrto, zasebno platjo človeške eksistence, izpostavlja notranjo begavost, ujetost v družbene vzorce in strukture, neprebojnost nevidnih sten med omrtvičenim bivanjem in življenjem, ki se zdi bleščavo in polno. Pri tem se obrača k tistemu, na kar namiguje že naslov – slikanju princes, ki to niso, deklic, v katerih se nenehno naseljuje smrt.

Damjana Černe, Daša Doberšek, Janja Majzelj, Boris Kos, Anja Novak in Maruša Oblak se v tem anorganskem sistemu uprizarjanja – ki vase vpleta še video (filmsko) naracijo, petje in izčrpavajočo retoriko – v občutni kolektivni drži gibajo med funkcijo imitiranja, govornih aparatov in skulptur, pri tem so kondicijsko polni, značajsko fleksibilni, predvsem pa je dobrodošla njihova prava mera distance do izvajanja, ki mestoma preseka resnobno noto celote, ki jo sicer razžira slutnja smrti, brezizhodnosti ter večne podrejenosti in objektivizacije ženskega spola.

Ustvarjalni ekipi je uspelo to ne-več-dramo, kot žanrsko opredeljujejo ta avtohtoni tip dramske pisave, najprej razbremeniti feminizma. To je drzen korak in prepričljiv, pogumen spopad s težavnim tekstom. Brezkompromisna zvestoba tekstu je presenetljiva. Peterico ne več ikon, ampak povsem navadnih žensk v čisto običajnih cunjah, z banalnim, hrupnim gospodinjskim hardverom, gledamo najprej za povečevalno lečo. Pri mizi so, z najbanalnejšimi pripomočki vsakdanjosti: omizje je obenem projicirano še na video. Delež videa (avtorica Maruša Oblak) je v predstavi ključen in ti prizori so najsugestivnejši.

Gostovanja

  • Festival Božanska komedija, Krakov, Poljska, 9. 12. 2016
  • Borštnikovo srečanje, Maribor, 22. 10. 2016
Gradivo za novinarje
ZAHVALE

Za prijazno sodelovanje se zahvaljujemo Mirjam Milharčič Hladnik. Hvala tudi CoFestivalu.