Izredna sezona
2021/2022 — 66. sezona
Simona Semenič

jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

Režija: Jure Novak
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in SNG Nova Gorica
Premiera: 19. 10. 2021
Predstave
torek / 24. 5. / 20:00 / Zgornja dvorana / Nakup vstopnice
sreda / 1. 6. / 19:30 / SLG Celje
petek / 3. 6. / 19:30 / SLG Celje
sobota / 11. 6. / 20:00 / SNG Maribor
sreda / 15. 6. / 20:00 / Zgornja dvorana / Nakup vstopnice
Zasedba
  • Marjuta Slamič
    bogdana, gospodinja v župnišču
  • Patrizia Jurinčič Finžgar/Arna Hadžialjević
    višnja, tovarišica učiteljica
  • Helena Peršuh
    estera, tovarišica ravnateljica, sekretarka zk v ks
  • genovefa, gostilničarka
  • Ana Facchini
    angela, genovefina hči
  • slavka, upokojena ravnateljica
  • Nataša Keser
    helena, nuna na kolesu
  • Iztok Mlakar
    karlo, esterin mož, predsednik ks in predsednik ds v mlekarni
  • Andrej Zalesjak
    rajko, slavkin sin
  • jože, gospod župnik
  • viljem, mežnar
  • ciril, poštar
  • herman, tovariš učitelj
  • Blaž Valič
    tone, vaški veseljak
Ustvarjalci
  • Dramaturgija: Marko Bratuš
  • Jezikovna priredba: Srečko Fišer
  • Lektorja: Srečko Fišer, Anja Pišot
  • Scenografija: Urša Vidic
  • Kostumografija: Dajana Ljubičić
  • Glasba: Uroš Buh
  • Koreografija: Branko Potočan
  • Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak
  • Oblikovanje maske: Muhair
  • Asistentka dramaturgije: Alja Lobnik
  • Asistentka scenografije: Mojca Madon
  • Asistentka kostumografije: Monika Colja
Opis

Petnajsti avgust 1963, vas v Vipavski dolini. Vaščani pripravljajo dva dogodka na isti dan, ob isti uri – mašo za veliki šmaren z gospodom škofom in proslavo za dan graničarjev JNA s tovarišem sekretarjem izvršnega komiteja centralnega komiteja. Odločitve, ki jih morajo sprejeti, so težke. Bodo zveste ovčice ali poslušni tovariši? Na prvi pogled je jerebika, štrudelj, ples pa še kaj igra o nekem zgodovinskem času in temeljni slovenski ideološki razklanosti. A bolj ko se zadeva razpleta, bolj postaja portret sodobne slovenske družbe, v kateri ideološko prepričanje zlahka zamenja pragmatična korist. Besedilo nenehno prehaja med časi in prizorišči, politična dilema pa je začinjena s prizori neposredne seksualnosti, v katerih vsakdo nesebično liže, drka, vtika, boža, gnete in jaha, kolikor, kogar in kadar je le mogoče. Gre za besedilno bravuro, ki se po eni strani igra z žanrom komedije, tako da preizprašuje meje komičnega, po drugi pa z meščansko predpostavko gledališča, ki je provokacijo pripravljeno sprejeti, a le do določene mere. 

Uprizoritev smo postavili v sodelovanju s Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in s tem prepletli dve močni gledališki tradiciji in poetiki, kot se v jerebiki prepletata dve ideologiji. Režiral jo je Jure Novak, v katerega opusu je zanimanje za žgoče družbene teme nenehno navzoče, tuja mu ni niti odrska obdelava spolnosti, pa tudi z besedili Simone Semenič se je režijsko že srečal. Tokrat je vse troje prepletel v sočno celoto, ki drega v »plastične«, potrošniško zaznamovane lepotne ideale, pronicljivo analizira stanje v družbi in obenem polje od življenjske sle.

Iz tiska

V Novakovi uprizoritvi najprej pritegne scenografija Urše Vidic s hkratnimi vzporednimi prizorišči, ki so vedno, ne glede na to, v katerem od njih ravno sedaj poteka dialog, naseljena s temi ali onimi liki. Vas zaživi med kuhinjo v župnišču na levi, oštarijo na desni, šolsko telovadnico hkrati v globini odra in na rampi ter kolesarsko potjo, ki vse skupaj obkroža. Iz novogoriške polovice zasedbe, predvsem ženskega tria – Marjute Slamič, Patrizie Jurinčič Finžgar in Ane Facchini –, butneta žmohtni primorski temperament in narečje, ki zaženeta srce predstave. Vanj se naselijo vonji kuhinje, tisti pravi socialistični vrčki in drugi časovno ustrezni rekviziti. Gledalski pogled se razprši po mnogoterih simultanih dogajanjih, ki mehko prehajajo iz enega v drugega. Cinematičnost še podpreta nagca iz mladinskega gledališča – Matej Recer in Primož Bezjak –, ki z lulčki veselo opletata naokoli tudi v prizorih, kjer bi to bilo sicer čudno, s tem pa predstava pridobi simpatični pridih fantastike oziroma magičnega realizma.

Smeh v dvorani (pričakovano) sprožajo predvsem prizori, ki naslavljajo spolnost. Vsekakor, ne gledalec ne igralec ne moreta spregledati te 'velike note', ki vzbuja smeh, nelagodje, ogorčenost in sram. Že besedilo sámo na začetku dobesedno opozarja, naj se ga ne loti nekdo, ki ima s tem problem. Zagnanost ekipe, s katero so se lotili vprašanja spolnosti, še posebej iskanja meje med spodobnim in nespodobnim, ne more ostati nepodprta. Kakor pri scenografiji gre tudi tukaj za precej nazorno in konkretno obravnavo stvari, s čimer pusti predstava najbolj na široko odprta vrata vsemu, kar se po navadi dogaja pod rjuho. […] Vsekakor gre za satirično uprizoritev močnega kolektiva, ki gledalca ne pusti na cedilu, ga pa zato postopno provocira in v njem vzbuja misli ter vprašanja, o katerih ne želi nujno spregovoriti naglas. Ponuja varen prostor, kjer na plan privre mnogo (prostaških) misli, katerim le stežka uideš.

Fuk, prdci, župnik in ta rdeči nastavijo precej običajen komediografski teren, ki pa zaradi svoje neposrednosti predstavlja izrazito svež odrski izziv. [U]prizoritev najmočneje zadane, ko na odru preprosto zazveni besedilo in igralska interpretacija izrazito burno pelje gledalčevo domišljijo. Ti 'govorjeni seksi', mestoma pospremljeni z minimalnimi ilustracijami in venomer voaeristično opazovani od igralske ekipe, ki v njih ne nastopa, ne ustvarjajo le najduhoviteje žgečjivih trenutkov uprizoritve, temveč tudi ene najlepših v emotivnem smislu. Pravi ključ do življenjskosti je tako igralska moč izjemno kolektivne odrske kreacije.

Režiser Jure Novak je spretno prepletel več prizorišč na odru in priča smo hkratnemu dogajanju na le-teh, kar daje predstavi ubijalski ritem in niti za trenutek gledalcu ne da dihati. Dih pa mu nemalokrat ostane tudi ob prizorih prežetih spolnostjo: nekateri igralci so popolnoma razgaljeni, vendar to ne moti, je pač normalni del prizorov. Celoten igralski ansambel je z več kot odliko izrisal Šmarni dan v Vipavski vasi, pri čemer pa vendarle gre posebej izpostaviti Marjuto Slamič v vlogi župnikove gospodinje Bogdane. […] Predstava teče v Vipavskem dialektu, kar ji daje še poseben čar. Predvidljiv konec: škof ne pride, tudi sekretar ne – oba dogodka vaščani sicer izpeljejo, na koncu pa se združijo v plesu in zabavi. Tam jih ne ločuje nič. Tako pač je.

Gostovanja

  • Festival Borštnikovo srečanje, junij 2022
  • Teden slovenske drame, Kranj, 4. 4. 2022
  • J-O-Ś Trinationales Theaterfestival D – PL – CZ, Zittau, 18. 6. 2021 (splet)
Nagrade

  • nagrada za najboljšo igralko Marjuti Slamič na 52. Tednu slovenske drame (2022)
  • nagrada Sklada Staneta Severja za vlogo Bogdane Marjuti Slamič (2021)
  • nagrada tantadruj za vlogo Bogdane Marjuti Slamič (2021)
Gradivo za novinarje