jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

V Novakovi uprizoritvi najprej pritegne scenografija Urše Vidic s hkratnimi vzporednimi prizorišči, ki so vedno, ne glede na to, v katerem od njih ravno sedaj poteka dialog, naseljena s temi ali onimi liki. Vas zaživi med kuhinjo v župnišču na levi, oštarijo na desni, šolsko telovadnico hkrati v globini odra in na rampi ter kolesarsko potjo, ki vse skupaj obkroža. Iz novogoriške polovice zasedbe, predvsem ženskega tria – Marjute Slamič, Patrizie Jurinčič Finžgar in Ane Facchini –, butneta žmohtni primorski temperament in narečje, ki zaženeta srce predstave. Vanj se naselijo vonji kuhinje, tisti pravi socialistični vrčki in drugi časovno ustrezni rekviziti. Gledalski pogled se razprši po mnogoterih simultanih dogajanjih, ki mehko prehajajo iz enega v drugega. Cinematičnost še podpreta nagca iz mladinskega gledališča – Matej Recer in Primož Bezjak –, ki z lulčki veselo opletata naokoli tudi v prizorih, kjer bi to bilo sicer čudno, s tem pa predstava pridobi simpatični pridih fantastike oziroma magičnega realizma.

Smeh v dvorani (pričakovano) sprožajo predvsem prizori, ki naslavljajo spolnost. Vsekakor, ne gledalec ne igralec ne moreta spregledati te 'velike note', ki vzbuja smeh, nelagodje, ogorčenost in sram. Že besedilo sámo na začetku dobesedno opozarja, naj se ga ne loti nekdo, ki ima s tem problem. Zagnanost ekipe, s katero so se lotili vprašanja spolnosti, še posebej iskanja meje med spodobnim in nespodobnim, ne more ostati nepodprta. Kakor pri scenografiji gre tudi tukaj za precej nazorno in konkretno obravnavo stvari, s čimer pusti predstava najbolj na široko odprta vrata vsemu, kar se po navadi dogaja pod rjuho. […] Vsekakor gre za satirično uprizoritev močnega kolektiva, ki gledalca ne pusti na cedilu, ga pa zato postopno provocira in v njem vzbuja misli ter vprašanja, o katerih ne želi nujno spregovoriti naglas. Ponuja varen prostor, kjer na plan privre mnogo (prostaških) misli, katerim le stežka uideš.

Fuk, prdci, župnik in ta rdeči nastavijo precej običajen komediografski teren, ki pa zaradi svoje neposrednosti predstavlja izrazito svež odrski izziv. [U]prizoritev najmočneje zadane, ko na odru preprosto zazveni besedilo in igralska interpretacija izrazito burno pelje gledalčevo domišljijo. Ti 'govorjeni seksi', mestoma pospremljeni z minimalnimi ilustracijami in venomer voaeristično opazovani od igralske ekipe, ki v njih ne nastopa, ne ustvarjajo le najduhoviteje žgečjivih trenutkov uprizoritve, temveč tudi ene najlepših v emotivnem smislu. Pravi ključ do življenjskosti je tako igralska moč izjemno kolektivne odrske kreacije.

Režiser Jure Novak je spretno prepletel več prizorišč na odru in priča smo hkratnemu dogajanju na le-teh, kar daje predstavi ubijalski ritem in niti za trenutek gledalcu ne da dihati. Dih pa mu nemalokrat ostane tudi ob prizorih prežetih spolnostjo: nekateri igralci so popolnoma razgaljeni, vendar to ne moti, je pač normalni del prizorov. Celoten igralski ansambel je z več kot odliko izrisal Šmarni dan v Vipavski vasi, pri čemer pa vendarle gre posebej izpostaviti Marjuto Slamič v vlogi župnikove gospodinje Bogdane. […] Predstava teče v Vipavskem dialektu, kar ji daje še poseben čar. Predvidljiv konec: škof ne pride, tudi sekretar ne – oba dogodka vaščani sicer izpeljejo, na koncu pa se združijo v plesu in zabavi. Tam jih ne ločuje nič. Tako pač je.