Norišnica, d. o. o.
- Doktor Prentice
- Lea CokGeraldine Barclay
- Gospa Prentice
- Nicholas Beckett
- Doktor Rance 1
- Doktor Rance 2
- Sebastjan Starič/Primož Petkovšek (vskok)Narednik Match
- Mitja LovšeVratar
- Prevod: Alja Predan
- Priredba besedila, dramaturgija in glasba: Mate Matišić
- Scenografija in kostumografija: Barbara Stupica
- Oblikovanje giba: Sebastjan Starič
- Lektorica: Mateja Dermelj
- Oblikovanje svetlobe: Pascal Mérat
- Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič
- Projekcija: Dušan Ojdanič, Sven Horvat
- Fotografije na projekciji: Tadej Čaušević
- Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
- Asistent režije: Mitja Lovše
- Asistentka scenografije: Iris Čeh
- Asistentka kostumografije: Slavica Janošević
- Vodja predstave: Urša Červ, Liam Hlede
Prevajalka je naslov Ortonove igre What the Butler Saw prevedla kot Pornoskop.
»DR. RANCE: Pri doktorju Prenticeu, travestitu, fetišistu in biseksualnem morilcu, se deviacije precej prekrivajo. Lahko naletiva tudi na nekrofilijo. […] Sklepna poglavja moje knjige se sestavljajo: incest, homoseksualnost, podle ženske in nenavadni ljubezenski kulti napajajo izprijene apetite. Sama modna šara.« Navedeni odlomek iz besedila se zdi popoln povzetek za napoved Ortonove drame in predstave režiserja Vita Tauferja. Dobesedno in značajsko slačenje in preoblačenje razpirata mrežo pripovednih linij, ki vse druge like povezujejo z incestom kot happy endom. Prepričljiva neprepričljivost Ortonovega pripovednega modusa, na katerega gledalec in bralec pristajata, se kot povsem logično nadaljevanje navezuje na neverjetna prepričanja in stališča, ki določajo glavne like, a jih lahko prav ti liki brez težav, odločno in dokončno, v vsakem trenutku dramskega dogajanja opustijo. Kot da bi nam avtor hotel povedati, da sta določeno stališče in osebnost prva simptoma neobstoja, tj. da s tem, ko se definiramo, opustimo množico svojih mogočih značajev.
V ospredju tragikomedije so, po besedah režiserja, samotni osamljeni liki, vsak zaprt v svojo masko, v svoj strah pred drugim. Njihove maske počasi razpadajo v nekaj neprepoznavnega, neprepoznavnega tudi njim samim. Ta transformacija je izvedena izjemno učinkovito. Igralski ansambel igra s pretanjeno pozornostjo, ki jo iz trenutka v trenutek, pa tudi v trajanju vse predstave, namenjajo tako podrobnostim kot razvoju dogajanja v celoti. Če so bili v začetku še prisotni nastavki za vzpostavitev neke normalnosti, se na koncu vsak poskus smiselnega urejanja človeških odnosov izkaže za popolnoma neizvedljiv in liki, čeprav fizično obležijo, vsebinsko razpadejo, se razosebijo. Ostaja le črn oblak nove oblasti, pri tem pa zbledi tudi vsa komičnost.
Da se uprizoritev lahko učinkovito razigra v razgrnitvi podob anarhične, impulzivne podzavesti, nam ustvarjalci po začetnem, še v dramskem pristopu prizemljenem prizoru doktorjevega neuspešnega poskusa zapeljevanja tajnice [...] prek vse bolj fantazemskih konfliktov postopoma servirajo vedno bolj kaotično situacijsko komiko, polno presenečenj, nepričakovanih vpadov, preobratov in hitrih preigravanj sprememb identitet, s čimer postaja jasno, da je gibalo Norišnice pretežno realizirano v neki drugi lastnosti Ortonove drame: v njeni situacijski in karakterni komiki, zato s težavo ohranja ravnovesje med lahkotnim zabavljaštvom in satirično družbeno kritiko.