Sedem vprašanj o sreči
- Lovro Finžgar
- Tomi Janežič
- Sonja Kononenko
- Maja Kunšič
- Jure Lajovic
- Iztok Lužar
- Gašper Malnar
- Nina Skrbinšek
- Daniel Day Škufca
- Scenografija in oblikovanje lutk: Branko Hojnik
- Dramaturgija: Tomi Janežič
- Kostumografija: Marina Sremac
- Asistenti režiserja in dramaturga: Tjaša Črnigoj, Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca
- Asistenti scenografa: Nina Rojc, Aleksander Vujović, Liza Privšek
- Izbor glasbe: ustvarjalci predstave
- Oblikovanje svetlobe: Tomi Janežič, Branko Hojnik, Maša Avsec
- Oblikovanje zvoka: Tomi Janežič, Sven Horvat, Luka Bernetič
- Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj
- Oblikovanje maske: Marina Sremac, Nina Jordanovski
Sedem vprašanj o sreči ne postavlja vprašanj in tudi ne ponuja odgovorov, omogoča pa, da si na domišljijskem potovanju skozi sedem gledaliških dežel vprašanja zastavimo sami in si, če hočemo, nanje sami tudi odgovorimo.
Ustvarjalci so kot izhodišče za ustvarjalni proces vzeli Maeterlinckovo Modro ptico, zgodbo o arhetipskem potovanju v iskanju sreče. Po premieri v Moskovskem umetniškem gledališču v režiji Konstantina Sergejeviča Stanislavskega (1908) in na Broadwayu (1910) je doživela vrsto izvedb, priredb za radio, več filmov in TV-serijo. Po uspehu, ki ga je igra imela, je nastal otroški roman The Blue Bird for Children, ki ga je Maurice Maeterlinck napisal z Georgette Leblanc. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila uprizoritev Sinje ptice (1964) v režiji Jožeta Pengova eden od vrhuncev tedanjega marionetnega odra. Likovno podobo predstave je ustvaril slikar France Mihelič, za glasbo pa je poskrbel skladatelj Uroš Krek.
Skozi zgodbo o iskanju modre ptice ustvarjalci predstave Sedem vprašanj o sreči pišejo lastno, osebno in družbeno zgodbo o družini, nasilju, spominu, sanjah, smrti, radostih, ljubezni, prihodnosti, slovesu, smislu.
Sedem vprašanj o sreči je predstava o gledaliških prostorih. V tokratnem vnovičnem sodelovanju režiserja s scenografom Brankom Hojnikom – skupaj sta v zadnjih letih ustvarjala tudi v Rusiji in na Norveškem – je (znova) prav posebna pozornost posvečena prostoru kot mestu domišljije.
Sedem vprašanj o sreči je dolgo gledališko potovanje, predstava o predstavi, zgodba o zgodbi, po svoje nadaljevanje ustvarjalnega procesa, ki se je z delom ekipe začel pri uprizoritvi še ni naslova. Janežič je sicer v zadnjih letih v različnih državah ustvaril več nenavadno dolgih predstav, ki skušajo z dekonstrukcijo gledališča poudariti njegovo čudežnost ter v ospredje postavljajo skupnost, udeleženo v dogodku.
Glede na sodobno obsedenost s srečo ni odveč omeniti, da otroka modre ptice, takšne, ki preživi na svetlobi dneva, v zgodbi nikoli ne najdeta. Kar pa ne pomeni, da ne doživita in ne preživita ogromno (morda kar vse življenje?) in da se na poti zaradi vsega, kar srečata, ne spremenita – s tem pa se spremeni tudi njun pogled na svet, v katerega se po sanjskem življenju vrneta. Z drugimi besedami: ni rečeno, da sreče ne najdeta. Vendar ne smemo pozabiti, da se modre ptice nista odpravila iskat zaradi sebe …
Na eni strani surovost življenja, zlorabe, otroške smrti, krivde, zapuščenost, samomor, na drugi njihovo simboliziranje s fantastičnimi prvinami, magičnim realizmom, perfekcijo lutkovne animacije, emotivno glasbo, svojevrstno lepoto bolečine.
Prelivanje zasebnega in fiktivnega ter ugibanje o morebitni verodostojnosti videnega v dogajanje vnaša subtilno raven dramatičnosti, nenehno kolobarjenje in pojavljanje istih motivov ter imen pa podžiga vero v naključje, sinhroniciteto, v nekaj več. Prav ta znakovna in atmosferska gostota prizorov naredi posamične scenske slike/impresije žanrsko neujemljive, fluidne, skorajda sanjske, nekako arhetipske; prepoznavne, a hkrati tuje. Občutje in vzdušje, ki nastajata in se vrvita onkraj njih, na drugi strani lupin, obličja in podob, sta kot fragmenti (otroških) sanjskih prizorov, iracionalna, neopisljiva, pa vendar slikovita.
Redke predstave občinstvo tako posrkajo ter ga ob celotni ustvarjalni ekipi (vključno s tonskimi in lučnimi mojstri) celovito vključijo v dogajanje ter hkrati ustvarijo tako pravljične, a obenem pomensko bogate in odprte prizore. Hkrati je Sedem vprašanj o sreči predstava, v kateri celotna ustvarjalna ekipa deluje izvrstno povezano in usklajeno. To je tudi izredno detajlirana predstava, v kateri je mogoče odkrivati neštete pomene ter interpretacije, tako na metafikcijski kot na pripovedni, idejni ter estetski ravni. Izredno!
V najtrdnejši zasnovi je mogoče takoj uvideti nepogrešljivo zvezo med sinhroniciteto in podvajanjem. Dogodki, ki jih upodabljajo sanje, se denimo kot naključje zrcalijo v snovnosti ali duhovnosti drugih časovnih ali prostorskih okvirov. V deželah projekcij se tako množijo asociacije, simboli, sinonimi. Biografski izpovedni drobci se nerazložljivo oglasijo z domišljijo poosebljenega predmeta ali pa se vsebijo v hipno neracionalno predstavo določene utelešenosti. Sliši se, kot da se predstava v razgrajevanju in izgrajevanju ukvarja predvsem z metafizičnim, transcendentalnim in mitološkim, vendar se na časovni osi vzrokov in posledic še kako poglabljamo v obstoječe duhovite in tragične življenjske kontekste, ki jih tudi z metodo psihodrame in z vključenostjo v predstavo zna mojstrsko preplesti režiser, ki, tako kot je pričakovano, ni našel odgovorov o tem kako najti, olastniniti ali posvojiti srečo.
Sedem vprašanj o sreči je neulovljivih, nepredvidljivih in varljivih, tako zelo izpolnjujočih. Vsaka minuta te kolektivne stvaritve je vredna njenih sedem ur.
- Festival Borštnikovo srečanje, Maribor, 19. 6. 2021
- nagrada Prešernovega sklada Tomiju Janežiču za projekte v zadnjih treh letih, še posebej za predstavi še ni naslova in Sedem vprašanj o sreči (2021)
- Borštnikova nagrada za igro Gašperju Malnarju (2021)
- Borštnikova nagrada po presoji žirije za produkcijo (2021)