Grešni kozel
- Helga
- Anja DrnovšekMarie
- Željko HrsPaul
- Erich
- Rosie
- Elisabeth
- Bruno
- Franz
- Jorgos
- Prevod: Urban Belina, Matej Venier
- Dramaturgija: Saška Rakef
- Glasba: Bojana Šaljić Podešva
- Scenografija in kostumografija: Irena Pivka
- Odrski gib: Igor Sviderski
- Lektorica: Mateja Dermelj
- Oblikovanje svetlobe: Matjaž Brišar
- Prostorsko oblikovanje zvočne podobe predstave in režija zvoka: Slivo Zupančič
- Asistent režije zvoka: Alen Rituper
- Vodji predstave: Janez Pavlovčič, Gašper Tesner
- Tonski mojster radijskega prenosa in vodja radijske tehnične ekipe: Matjaž Miklič
- Asistenta: Milan Zrimšek, Darja Hlavka Godina
- Napovedovalci: Igor Velše, Ivan Lotrič, Barbara Zupan
- Zahvaljujemo se: Klarisa Jovanović, Dragan Ocvirk, Maja Klenovšek
Rainer Werner Fassbinder je zgolj v šestnajstih letih aktivnega ustvarjanja dokončal več kot štirideset filmov, dve televizijski nadaljevanki, režiral štiriindvajset predstav, štiri radijske igre ter ob tem delal še kot igralec, dramatik, snemalec, skladatelj, oblikovalec, montažer, producent in vodja gledališča. Grešni kozel je bila njegova prva igra za gledališče; napisal jo je leta 1968 in zanjo prejel ugledno nagrado Gerharta Hauptmanna. Zgodbo je prelil v filmski scenarij, po katerem je naslednje leto v pičlih devetih dneh posnel svoj drugi dolgometražec, ki je na filmskem festivalu v Mannheim-Heidelbergu prejel kar sedem nagrad. Kako nas danes nagovarja njegova zgodba? Katera vprašanja, povezana z psihološkimi, političnimi in ekonomskimi vidiki delovanja skupnosti, razpira? Kaj se skriva pod rdečo preprogo? Če ponudimo enega od Fassbinderjevih odgovorov: »Od petsto petdeset mark mu jih izplača dvesto dvajset. Proizvodnja se poveča, denar pa ostane v državi. V tem je fora. In to je za Nemčijo.«
Uprizoritev Grešni kozel razgrne pred nas tri vsebinske plasti, in sicer osupljivo aktualnost/vizionarstvo petdeset let stare Fassbinderjeve stvaritve, njegov družbeni motiv, ki kakor da je bil spisan včeraj (in tukaj), ter preigravanje s hibridno formo gledališča in radia. Ker se vsem trem dejavnikom režiser Alen Jelen posveča »enakovredno« in z legitimno mislijo na nepretencioznost, se izmakne pretirani kričavosti politčne angažiranosti, ne posega v idejni (tekstovni) koncept Fassbinderja, saj na novo izmišljena re-interpretacija, se zdi, tako rekoč ni potrebna (dramaturginja Saška Rakef).
Vidna podoba zgodbe ne plasti z lastnim stališčem do materije, temveč jo le subtilno razgrinja. […] V takšni zastavitvi izstopajo predvsem dodelane govorne interpretacije in iskrive igralske vinjete v lebdečem času posedajočih teles.
Predstava Grešni kozel nam servira več, kot bi (morda) hoteli dojeti in (zagotovo) več, kot bi želeli videti, pred nas postavlja ogledalo družbe, v kateri živimo in katere del smo. Vprašanje je le, ali bomo na tak svet pristali brez upora.
