Izredna sezona
2021/2022 — 66. sezona
Foto arhiv Mladinsko

Bolj ko se svet spreminja, bolj "naše" je Ortonovo besedilo

20. 9. 2021

Študij Norišnice, d. o. o., uprizoritve, ki jo režiser Vito Taufer s sodelavci pripravlja po besedilu Joeja Ortona What the Butler Saw (v slovenščini že igranem pod naslovi Kaj je videl butler, Pornoskop, pa tudi Dan norosti) se je začel pred več kot enim letom, junija 2020, v optimističnem ozračju po premaganem prvem valu epidemije. Priprave na projekt pa so seveda segale dlje v preteklost, še tja v »predkoronsko dobo«.

Zaradi dolgotrajnega zaprtja gledališč, do katerega je nato znova prišlo jeseni, pa tudi ker so bili nekateri od ustvarjalcev v bližnjem stiku z za virus posebej ranljivimi osebami ali pa so celo sami sodili v to skupino, so vaje vso sezono potekale na daljavo. Ekipa se je celo odločila za rezervni načrt: uprizoritev prirediti za splet in posneti po Zoomu. Tako je nastalo kar precej gradiva, ki čaka na končno ureditev.

16. avgusta 2021 je zasedba vendarle stopila na oder in začela znova – ne čisto od začetka, pa vendar v povsem novih razmerah … Z Vitom Tauferjem sva se pogovarjala kakih štirinajst dni po začetku vaj v prostoru, ko so se novi obrisi, ki jih je prinesla ta dolgo pričakovana sprememba, že zarisovali, niso pa še dobili dokončne oblike.

Naj začnem kar na začetku. Kaj te je pritegnilo pri Joeju Ortonu in besedilu, ki ga režiraš? V Sloveniji so ga kar nekajkrat uprizorili tudi v komercialnih gledališčih, zato se ga v našem okolju morebiti drži sloves lahkotnosti. V tem pogledu je šlo za nepričakovano izbiro … Zakaj torej Orton?

Ravno zato. Najbolj iskreni odgovori niso vedno nujno najbolj premišljeni. (smeh) Pravzaprav je odgovorov več. Orton me je pritegnil že pred časom. Dolgo se ukvarjam s komedijo, satiro, farso, in spomnim se, da je zbudil mojo pozornost, ko sem nekje prebral njegovo izjavo, citiram po spominu, da se mu zdi farsa bliže tragediji kot komediji. Sam prav tako skušam usodo komičnih likov vedno zajeti tudi s tragične plati. Zdi se mi, da je šele to prava komedija. Da se človekova eksistencialna stiska lahko kaže kot tragedija, lahko pa tudi kot farsa ali komedija.

In še veliko razlogov je, zelo različnih. V zvezi s tem projektom pa je to vprašanje še toliko bolj zapleteno. Ko sem se odločal zanj, smo namreč živeli v nekem zelo drugačnem času in zelo drugačni državi.

No, besedilo me je zaintrigiralo tudi zaradi napačne sodbe o njem – češ da gre za nekaj lahkotnega, plehkega, medtem ko v svetu velja za moderno klasiko. Zanimalo me je, kaj pomeni danes, zdaj. Podobno, kot me je to zanimalo, ko sem delal Ionesca, Becketta, Pinterja, klasike dramatike absurda. Zdi se mi, da sem jih vedno poskušal nekako preinterpretirati, sicer ne na v oči bijoč način, in preveriti, koliko nas ta besedila nagovarjajo danes … Tudi pri Ortonu me zanima to: koliko nas njegov svet, ki je bil ob nastanku na robu sprejemljivega, nekaj tako nezaslišanega, da so ob uprizoritvi drame na oder metali paradižnike, protestirali in podobno, koliko nas ta svet nagovarja danes. Gre za prazno klasiko ali ima dejansko kaj mesa? In zanimivo je, da bolj ko se naš svet v zadnjih dveh letih, odkar sem se odločil za režijo tega besedila, spreminja, bolj se mi zdi, da je aktualno, bolj je »naše«.

Bolj torej govori o tukaj in zdaj?

Ja, in to na več ravneh. Smo pa morali od moje začetne odločitve do danes koncept vendarle nekajkrat prilagoditi – ne zato, da bi bili bolj aktualni, ampak ker so se nam postavljala druga vprašanja. Besedila sem se najprej – še pred izbruhi škandalov s spolnim nadlegovanjem po vsej nekdanji Jugoslaviji – lotil s prepričanjem, da se bo vse skupaj začelo s posilstvom, z agresivnim dejanjem nedvomnega spolnega plenilca, potlej pa se mi je ta pristop zazdel preveč popreproščen, saj so me v zvezi s temi dogodki začele zanimati druge stvari. Recimo meja krivde moškega plenilca. Kaj ta plenilec sploh je – kaj nismo to po svoje vsi? (smeh) Druga stvar, ki se je kar vsilila … Zgodba se dogaja na zasebni psihiatrični kliniki, ki jo v naši uprizoritvi prevzameta dva inšpektorja, poslana z Ministrstva za zdravje. Skratka, stvari so se začele povsem nenačrtovano, ampak zelo konkretno, dotikati naše stvarnosti. Kar nas pravzaprav nadvse veseli – občutek imamo, da je to, kar počnemo, vedno bolj smiselno.

Ta sprememba sveta, o kateri govoriš, je imela seveda zelo konkretne posledice tudi za študijski proces. Ekipa se vse leto ni mogla zares srečevati na odru, vaje so potekale po spletu … Pri besedilu, ki ponuja toliko možnosti za interakcijo, za telesno komiko, je to verjetno še posebna ovira. Pa vendar – je mogoče tak način dela vseeno odprl kakšne nove možnosti?

Ne vem, če jih je odprl, mi je pa vsekakor ponudil iztočnico za razumevanje likov, ki so vsak zase izolirani v svoji monadi. Samotni, osamljeni, vsak zaprt v svojo masko, v svoj strah pred drugim. Njihove maske počasi razpadajo v nekaj neprepoznavnega – neprepoznavnega tudi njim samim … To se dogaja psihiatru, njegovi ženi, pa tudi gospodični Barclay, ki jo kar naenkrat zdravijo zaradi vseh sort psihičnih bolezni, čeprav je prišla samo na pogovor za mesto tajnice. To se dogaja strežniku v hotelu, ki se znajde oblečen v žensko, dogaja se policaju … Na koncu so vsi strahotne žrtve nekega kozmičnega nesporazuma, ki ga utelešata predstavnika oblasti, Ministrstva za zdravje. Za duševno zdravje. (smeh)

Ko ravno omenjaš duševno zdravje … Med  vprašanji, ki ste jih odpirali, si mi pred časom govoril tudi o psihiatriji in antipsihiatriji, omejitvah prve in druge … Je to vidik, ki je ostal, ali so to vprašanje zasenčila druga?

Ne, s tem se potem nismo veliko ukvarjali. V šestdesetih letih se je veliko govorilo o antipsihiatriji in v tem pogledu me zanima glavni lik, ki je zelo kompleksen. Njegovo stališče je, »da je duševna bolezen mit, ki skriva ideološko represijo nad tistimi, ki so drugačni«, in namen njegove klinike ni zdraviti norost, ampak »jo sprostit in pacientu omogočit potovanje skozi različna duševna stanja do popolne osvoboditve duha«. In ta liberalni, recimo progresivni, psihiater se znajde v vsiljeni ali resnični vlogi plenilca.

Prej si Norišnico, d. o. o. povezal s svojimi uprizoritvami dramatike absurda. Si pa med uvodnimi vajami ekipi kot eno od referenc omenil predstavo Drrream, ki si jo na odru Mladinskega ustvaril okroglega leta 2000. Šlo je za avtorsko uprizoritev, za preplet sanjskih, nadrealističnih slik in na prvi pogled nepovezljivih likov, ki so vzrasli iz igralcev samih. Povezave z Ortonovim besedilom niso očitne na prvi pogled. Katera plat Drrreama je tista, ki si jo v Norišnici, d. o. o. hotel obuditi?

To je v svojem besedilu za gledališki list dobro opredelil Mate Matišić. Tisti hip, ko si psihiater poželi gospodično Barclay, ki je prišla na pogovor za mesto tajnice, se mu na pot postavijo vse mogoče ovire oziroma si jih morda podzavestno postavlja sam in tako predstava polagoma drsi v nekakšen sanjski svet, v katerem stvari niso več definirane po logiki vsakdana, ampak nočne more.

Sama dogajanje spremljam »s stranskih linij«, ampak tudi zunanjemu opazovalcu že ob pogledu na zasedbo pade v oči dvoje: eno je sprememba naslova, ki se v dobesednem prevodu glasi Kaj je vider butler, druga pa je podvojena zasedba v vlogi Doktorja Rancea, ki je v izvirniku samo eden.

Razlogov za to je spet cel kup, med njimi ta, da lahko inšpektorja, če je le eden, dojameš kot nekaj naključnega. Takoj ko sta dva, pa sta v premoči – postaneta inštitucija, država, družba. Prav to se mi je zdelo pomembno, saj potencira agresijo njunega vpada, vpada te bande. Konec koncev na oblasti nimamo samo enega zlikovca, temveč celotno bando. In bando sem hotel tudi na odru. Močnejšo, konkretnejšo prezenco oblasti skratka.

Glede naslova pa … Če bi hoteli ugotoviti, na kaj se navezuje fraza Kaj je videl butler, bi morali najprej prebrati gledališki list in šele tam bi naleteli na pojasnilo, da gre v resnici za nekakšen peep-show, in tako naprej … Poleg tega se mi ta metafora v našem kontekstu ni zdela preveč nujna. Bolj me zanimala kompleksnost lika Doktorja Prenticea, resnega in  znanosti predanega racionalista, pa hkrati kontroverznega poslovneža, lastnika zasebne psihiatrične klinike, ki se je poročil zaradi denarja, ki se očitno rutinsko zapleta v spolne zlorabe svojih tajnic, in tako naprej ...

Družba z omejeno odgovornostjo pa se mi zdi nekakšna duhovita metafora za našo družbenoekonomsko in politično stvarnost.

Se pravi, tudi Pornoskop, kakor je delo v slovenščini v povezavi s konotacijami izvirnika naslovila prevajalka Alja Predan, ni zaobjel odtenkov, ki si jih hotel postaviti v ospredje.

Tako je, ni. Zdelo se mi je, da preveč podčrtuje pornografsko dimenzijo Ortonovega besedila, ki je bila v času prvih uprizoritev dejansko v ospredju zanimanja, mene pa bolj zanima zgodba iracionalnosti, etike, oblastništva, manipulacije, čeprav je res, da se določenih političnih praks ne da označiti drugače kot za pornografske.

Sem pa moment tega voajerstva uporabil pri liku Pripovedovalca/Vratarja, ki smo ga uvedli.

Kaj ni bil prav ta Pripovedovalec/Vratar nekaj, kar se je porodilo iz spletnih vaj na daljavo?

Res je. Zoom nam je marsikaj dal; za nekatere moje odločitve v zvezi s krajšanjem besedila, z načinom igre, estetiko predstave, njeno organizacijo je bil celo ključen. Izkušnja te izoliranosti se mi je zdela zelo temeljna, hkrati pa zabavna in navdihujoča, čeprav je bila na trenutke psihično in živčno zelo naporna. Zdi se mi, da je ostala z nami. In da nam je pokazala pravo bistvo današnje civilizacije in komunikacije.

Zanimiva se mi je zdela tudi sofisticiranost te Zoom tehnologije po eni strani, po drugi pa njena omejenost, dvodimenzionalnost, vizualna elementarnost. Dajala mi je občutek, da imamo v rokah orodje, ki nam zaradi omejitev omogoča veliko ustvarjalnosti. Spominjalo me je na popartistične videoeksperimente iz šestdesetih letih, na Warhola.

S tem izzivom, z montažo materiala, posnetega po Zoomu, zelo zanimivim izzivom, se bomo ukvarjali po gledališki premieri.

V spodnji dvorani, kjer potekajo vaje, sem videla scenografijo, ki obeta neklasičen odnos med igralcem in gledalcem. Je tudi to morda navdihnil občutek osamljenosti, ki si ga omenjal?

Tudi, seveda. Gledalca bi rad porinil v sredo, v akcijo. Da ne bi bil gledalec, ampak voajer. Da bi bil hkrati zunaj in notri.

Vedno ko gledam igralce od blizu, izza kulis, mi je žal, da te izkušnje ne morejo doživeti tudi gledalci. Ker je gledati igralce z enega metra razdalje nekaj čisto drugega kot gledati jih z dvajsetih. Čutnost bližine, ta energija, ki jo izžareva igralec v akciji, ta vidik je zelo pomemben. Ideja za scenografijo pa je pravzaprav zrasla iz starih »operating theatres«, iz predavalnic, v katerih so nekdaj raztelešali in operirali, nisem prepričan, da v slovenščini sploh imamo ustrezen izraz, sem ga že iskal … Včasih je bil to dobesedno teater, in tudi pri nas bo šlo za opazovanje seciranja duše, kompleksne, nasprotij polne človeške psihe.

Mate Matišić je v gledališkem listu naveden tudi kot avtor priredbe. O nekaterih dilemah glede tega med drugim piše v besedilu za gledališki list. Med študijem ste, recimo, eksperimentirali z drugačnim, na novo izpisanim koncem, za katerega se nazadnje niste odločili (ali pač?). Imela sem ga priložnost prebrati in dobila sem vtis, da bi ta zasuk vzbudil precej polemične odzive, hkrati pa se mi je zdel prav zaradi te kontroverznosti izrazito ortonovski.

Saj nekaj tega bo verjetno ostalo, vendar akterja ne bosta inšpektorja, temveč bo funkcijo obrata prevzel Pripovedovalec/Vratar, on bo tisti, ki bo nazadnje drugim vsilil neko svojo – fake? – verzijo resnice, resničnosti dogodkov. Kontroverznost je pa tako ali tako nekaj, kar je temu tekstu imanentno.

Pomemben dramaturški poseg pa je tudi to, kar smo opustili: ves zaplet s kipom Churchilla, eksplozijo, cigaro. Prav zato pravim, da gre vendarle za priredbo, saj je s tem odpadla nezanemarljiva dimenzija besedila, ves okvir, ki je, povsem dramaturško gledano, precej pomemben, čeprav za naše namene odveč. Kar me je spomnilo še na en razlog, zakaj sem se odločil za to besedilo – ker je tako učinkovit gledališki, dramaturški mehanizem, ki se z vso možno ironijo, pa vendar neposredno navezuje na tradicijo feydeaujevskega vodvila pa na tradicijo srednjeveške  farse, celo na principe srednjeveške moralitete, saj se Ortonovo besedilo, blasfemično in posmehljivo, pravzaprav ves čas vrti okrog metafizičnih vprašanj.

Gre za spretno pisanje, kakor lahko piše samo nekdo, ki ima resnično igralsko izkušnjo, in Orton jo je vsekakor imel. Mislim, da mora biti dramatik na neki način igralec, četudi ne nujno realiziran. To se mi zdi zelo pomembno.

Z Vitom Tauferjem se je pogovarjala Tina Malič.