Sezona skupnosti
2020/2021 — 65. sezona
Nova pošta

Gejm

Režija: Žiga Divjak
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališča in Maska Ljubljana
Besedilo je nastalo na podlagi pričevanj, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring.
Premiera: 10. 6. 2020
Zasedba
Ustvarjalci
  • Pomoč pri raziskavi: Maja Ava Žiberna
  • Asistenca režije: Ana Lorger, Nika Prusnik Kardum
  • Dramaturška sodelavka: Katarina Morano
  • Scenografija: Igor Vasiljev
  • Kostumografija: Tina Pavlović
  • Glasba, oblikovanje zvoka in videa: Blaž Gracar
  • Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj
  • Prevod po tonskem posnetku: Barbara Skubic
  • Oblikovalec luči, tehnični vodja predstave in rekviziter: Igor Remeta
  • Producentka in vodja predstave: Tina Dobnik
Opis

Ljudje, ki so prepešačili pol sveta, da bi pobegnili pred vojnami, preganjanjem, nasiljem in uničujočo revščino, zadnjih dobrih sto kilometrov poti, poti, ki jih v Bosni in Hercegovini še loči do njihovega cilja v Evropski uniji, imenujejo gejm (iz the game – igra).

Gejm nima pravil, zakoni ne veljajo, policijska pooblastila so neomejena, nasilje vse brutalnejše, nevarnosti vse večje, možnosti pa vse manjše in poti čedalje bolj oddaljene ... Številni poskušajo večkrat, tudi dvajset-, tridesetkrat: enkrat jim mora uspeti. 

Za marsikoga se gejm konča usodno. Na naših mejah je po dostopnih podatkih življenje do zdaj izgubilo okoli dvajset ljudi.

Avtorski projekt Gejm preizprašuje vlogo in odgovornost Slovenije in njene mejne politike za življenje in usodo ljudi na begu.

Iz tiska

Napornost študija se zrcali na obrazu igralcev, ki v prvi osebi pripovedujejo osebne zgodbe udeležencev gejma. […] Igralci so tisti element, ki je ključen za to, da zgodbe, ki jih pripovedujejo, zares oživijo pred našimi očmi v vsej svoji krutosti in grozljivosti. […] Gejm je predstava, ki predstavi dejstva. S tem ko se izogne pretirani sentimentalnosti in moraliziranju, doseže ganjenost gledalca in željo po ukrepanju, željo po spremembah. Vprašanje pa je, ali je to dovolj. Bo predstavo videl kdo od odgovornih za zločine, ki se dogajajo nad begunci v Sloveniji? Od odgovornih za umrle begunce v Kolpi? Se bo odprla kaka javna debata o tej problematiki? […] V vsakem primeru je izjemnega pomena to, da je nastala predstava, ki vsaj poskuša nekaj spremeniti. Če ji bo to uspelo, pa bo pokazal samo čas.

Kronološko razvrščene zgodbe so si sorodne v opisih mučne brezizhodnosti položaja, v katerega so zataknjeni protagonisti, enako po njihovih spominih na surovost policije in 'preslišane' namere po prošnji za azil, po drugi pa premorejo tudi osebno noto, ki te usode približa gledalcem. Nizajoče se izpovedi se postopno nalagajo druga na drugo, kot se na igralni površini […] polagoma nabirajo razni predmeti, ki tako ali drugače ilustrirajo posamične epizode […], te pa medtem postajajo vedno bolj srhljive […] – in pretresljive.
Vsaj del tega učinka zagotovo izhaja iz premišljene 'skoposti' uprizoritvenih sredstev; vsebini primerno je namreč dogajanje na odru v osnovi zreducirano na 'človeka, ki govori' (kar je pogosto tudi še edino, kar je ostalo številnim migrantom), hkrati pa se tematika gledališko zrcali tudi v stopnjevanem ponavljanju 'enakega', kar gledalca morda izčrpava na podoben način kot migrante začarani krog, v katerega so ujeti. Toda to pač ni predstava, ki bi želela biti prijetna – v resnici se začne ravno skozi omenjeno 'togost' odstirati tudi spoznanje o popolni brezbrižnosti 'sistema' do pravnih in etičnih načel, ki se vse bolj razrašča tudi na našem lastnem pragu.

[Predstava z] minimalnimi gledališkimi sredstvi, predvsem narativnimi, dosega izjemne učinke. Je vrhunski zgled dokumentarnega teatra tako po izboru in strukturi narativnega materiala (odlična dramaturška zasnova Katarine Morano) kot po izpovedno sugestivnih igralskih prispevkih skoraj vseh protagonistov. Angažirano, prepričljivo razgaljajo nemoč demokratičnih institucij države. […] Sledimo blizu dvajsetim individualnim, prvoosebnim izpovedim beguncev in begunk, ki so si v svoji tragiki in hkrati neuklonljivem, nečloveškem vztrajanju zelo podobne, kar še podčrta njihovo grozljivo verodostojnost. Objektivizirani pripovedi o dogodku zmeraj sledi osebna izpoved, odlaganje osebnih rekvizitov na talni zemljevid, ki deluje kot igralna tabla, bodisi mokre obleke, mobitela, čevljev. Ta del je izrazno najmočnejši. […] Ponavljajoči se narativni postopek še utrjuje brezizhodnost, sizifovsko srhljivost migrantskih usod. Zgodbe same so tako močne, da je vse drugo sekundarno.

Beseda gejm, igra, po ogledu včerajšnje predstave dobiva grozljive in tragične razsežnosti. Saj kaže na to, da človeško življenje ni nič več kot figura na igralni plošči. Vendarle pa navdaja z upanjem, saj se prav ta figura napaja z brezkončnim uporom in življenjsko silo, ki traja, dokler se življenje ne konča. […] V predstavi Gejm je uprizorjenih nekaj več kot dvajset zgodb ljudi, ki poskušajo, poskušajo, poskušajo. Ne klonijo. Pričevanja o mučenju in poniževanju so grozljiva. Med seboj so si zelo podobna. Režiser se ob tem sprašuje, ali ta početja, ki so v nasprotju s sistemom, ne kažejo prav tega, da so vodena in izvedena načrtno in sistematično. Predstava je uprizorjena z dokumentarno askezo v vseh elementih uprizoritve. Česa drugega njena sporočilnost tudi ne bi prenesla.

Besedilno je predstava zelo močna. Pričevanja o policijskem nasilju so tako emocionalno kot spoznavno močna sama po sebi, gledališka predstava pa z njimi odpre prostor individualnim glasovom, ki so sicer v družbi preslišani. Hkrati sta za predstavo ključni izvrstno premišljena organizacija in izbira besedil. […] Prav enotna struktura izpovedi ter neenoten kraj dogajanja odpirata vprašanje, ali je tovrstno policijsko nasilje sistematizirano in morda zaradi postopkov obstaja neki konsenz na državni ravni; če policijske enote ravnajo enako na različnih koncih države – po čigavem navodilu ravnajo tako? Natanko skozi organizacijo besedil predstava Gejm implicitno poda komentar dogajanja in ga umesti v širši družbeni kontekst. [… To je] pomembna predstava, ki v času, ko politika zahteva 'poostritev nadzora na meji', osvetljuje obstoječe stanje, ki pomeni popoln zlom temeljnih načel pravnega in etičnega delovanja.

Gradivo za novinarje
ZAHVALE

Zahvaljujemo se: Behnaz Aliesfahanipour, Hamzi Azizu, Khalidu Aliju, Zaherju Aminiju, Desmondu, Rezi, družini Ahmmad, Mihi Turku, Aneli Dedić, Nidžari Ahmetašević, Mihi Blažiču, Barbari Vodopivec, Urošu Škerlu Krambergerju, Kristini Božič, Aljažu Vrabcu, Urši Regvar, Andražu Rožmanu, Dinu Bauku, Faili Pašić Bišić, Mileni Zajović Milki, Françoisu (Zdravniki brez meja), Simonu Campbellu, Mateju Povšetu, Dubravki Vranjac, Marku Pogačarju, Tini Zorman, Ivanu Šelihu, Brunu Álvarezu, Jerneju Potočniku, Acu Todoroviću, Ivanu Šikori, organizacijam Info Kolpa, Are You Syrious, No Name Kitchen, Border Violence Monitoring, Pravno-informacijskemu centru nevladnih organizacij, Varuhu človekovih pravic RS, Osrednji družboslovni knjižnici Jožeta Goričarja (FDV), Humanitarnemu društvu ADRA Slovenija, še posebej pa stanovalcem Azilnega doma Vič, ki so z nami delili svoje zgodbe, in ljudem na poti, ki smo jih spoznali v Veliki Kladuši in Bihaću.