Gejm

Gejm Žige Divjaka –  premiero je doživel leta 2020 – je nastal na osnovi pričevanj iz baze podatkov mreže Border Violence Monitoring Network, organizacije, ki dokumentira zlorabe, s katerimi se soočajo migranti na poti čez Evropo. Predstava se situacije loti primer za primerom, s pomočjo izjav beguncev o tem, kako sta jih obravnavali slovenska in hrvaška policija, ter tako naslika neznosno podobo sistema, ki z njimi ravna kot z manjvrednimi bitji. [...] Ponavljanje se kmalu zazdi neizprosno, posamezni stavki se pojavljajo spet in spet, kot refren. Kmalu uvidimo, da gre za vodeno kampanjo za očiščenje Slovenije. Znova in znova slišimo iste besede: pretepli so nas, nam razbili telefone, vzeli denar, in medtem ko so to počeli, so se smejali. (Smeh po svoje prizadene še bolj kot nasilje.) [...] Predstavo sem videla že prej na videu – med pandemijo jo je Mladinsko spletno prenašalo –, toda intimnost dolgega, ozkega podzemnega prostora močno prispeva k njeni intenzivnosti. [...] Ko ta komad gledam zdaj, v luči vojne v Ukrajini in gostoljubja, ki ga je zahodna Evropa ponudila milijonom beguncev, prebudi neprijeten občutek o dvojnih standardih in prikritem – in odkritem – rasizmu. [...] Na koncu je občutek slabosti in jeze že skoraj nevzdržen, občutek ob stiski ljudi, zvedenih na igračke v surovi, okrutni igri, ki smo jo omogočili z brezbrižnostjo – in z molkom.

Besedilo sestavljajo resnične izpovedi, kar je dvourna srhljiva slika Evrope, med katero vam postane jasno, da Auschwitz, tovornjaki, predelani v plinske celice, Jasenovac ali Sajmište niso padli z neba niti se po koncu vojne niso tja vrnili. Glede na zverinsko ravnanje, ki so ga migranti ob tihem blagoslovu Evrope deležni pri določenih policijah, je jasno, da vse te grozote, za katere smo mislili, da so bile nekakšen zgodovinski eksces, ki ga je zmaga nad nacizmom pokopala, tudi danes dremljejo povsod okrog nas, v najbližji soseščini. […] Kot sem že omenila, Gejm uporablja minimalne uprizoritvene postopke, kar je pravilna odločitev Žige Divjaka. Toliko surove resnice je vsebina, ki ne potrebuje nikakršnih posebnih učinkov.

Kljub splošni poenotenosti je v vsaki od teh zgodb nekaj osebnega, drugačnega, življenjskega in tragičnega, tako da njihovo neskončno pripovedovanje niti v enem trenutku ni dolgočasno. Nasprotno, hkrati s tem, ko se pripovedi nadaljujejo, narašča tudi vznemirjenost gledalcev, h kateri veliko prispeva minimalistično odrsko-dramsko pričaranje nečloveškega odnosa pripadnikov oblasti do teh nedolžnih ljudi.

Gledalce čustveno stre to mirno podajanje resničnih zgodb in nato odmetavanje kvaziartefaktov nasilja – tam čez izgubljen čevelj, na onem koncu razbit telefon, tu zažgan kos obleke. Z minimalnimi odrskimi sredstvi režiser variira pripovedovanje zgodb, ki so si podobne – tu igralec nepričakovano in vživeto pove tujo zgodbo kot svojo, tam verbalno mučenje policije ponazorijo s kričanjem, fizično pa s teptanjem mobilnega telefona ali udarci ob stol, da bi pokazali, kako policist mlati človeka, dokler se mu palica, s katero ga pretepa, ne zlomi v rokah.

Uprizoritev Gejm od nas ne pričakuje niti empatije niti moralne opredelitve, ampak dosledno spoštovanje zakonov, ki določajo civilizacijske standarde. Vrhunski igralski ansambel skupaj z umetniškimi in tehničnimi sodelavci ustvari silovito gledališče, ki brani človečnost ter temeljna načela evropske civilizacije in kulture. Uprizoritev na vznemirljiv način priča o veliki tragediji migrantov, izročenih neusmiljenim postopkom državnih organov in evropskih državljanov. To je predstava, ki ne govori le o Sloveniji, temveč tudi o Evropi in svetu, ter alarmantno sporoča, da je rdeča linija prekoračena.

Nedolgo tega so raziskovalni novinarji objavili posnetke nasilja hrvaške policije nad migranti in begunci. V jedru slovenske predstave Gejm Žige Divjaka, ki je odprla letošnji reški festival Zoom, je prav aktualna tema migrantov. […] K tej temi Žiga Divjak pristopi na gledališki način in ustvari svojevrstno dokumentarno predstavo. […] Za razliko od nekaterih, ki o tem problemu molčijo, se je avtorski projekt Gejm odločil z njim soočiti in prevprašati vlogo in odgovornost Slovenije in njene mejne politike za življenja in usode ljudi na begu. Predstava se dotika tudi Hrvaške, ki z migranti ne ravna nič bolje. Predstava Gejm je dober primer angažiranega gledališča.

Napornost študija se zrcali na obrazu igralcev, ki v prvi osebi pripovedujejo osebne zgodbe udeležencev gejma. […] Igralci so tisti element, ki je ključen za to, da zgodbe, ki jih pripovedujejo, zares oživijo pred našimi očmi v vsej svoji krutosti in grozljivosti. […] Gejm je predstava, ki predstavi dejstva. S tem ko se izogne pretirani sentimentalnosti in moraliziranju, doseže ganjenost gledalca in željo po ukrepanju, željo po spremembah. Vprašanje pa je, ali je to dovolj. Bo predstavo videl kdo od odgovornih za zločine, ki se dogajajo nad begunci v Sloveniji? Od odgovornih za umrle begunce v Kolpi? Se bo odprla kaka javna debata o tej problematiki? […] V vsakem primeru je izjemnega pomena to, da je nastala predstava, ki vsaj poskuša nekaj spremeniti. Če ji bo to uspelo, pa bo pokazal samo čas.

Kronološko razvrščene zgodbe so si sorodne v opisih mučne brezizhodnosti položaja, v katerega so zataknjeni protagonisti, enako po njihovih spominih na surovost policije in 'preslišane' namere po prošnji za azil, po drugi pa premorejo tudi osebno noto, ki te usode približa gledalcem. Nizajoče se izpovedi se postopno nalagajo druga na drugo, kot se na igralni površini […] polagoma nabirajo razni predmeti, ki tako ali drugače ilustrirajo posamične epizode […], te pa medtem postajajo vedno bolj srhljive […] – in pretresljive. Vsaj del tega učinka zagotovo izhaja iz premišljene 'skoposti' uprizoritvenih sredstev; vsebini primerno je namreč dogajanje na odru v osnovi zreducirano na 'človeka, ki govori' (kar je pogosto tudi še edino, kar je ostalo številnim migrantom), hkrati pa se tematika gledališko zrcali tudi v stopnjevanem ponavljanju 'enakega', kar gledalca morda izčrpava na podoben način kot migrante začarani krog, v katerega so ujeti. Toda to pač ni predstava, ki bi želela biti prijetna – v resnici se začne ravno skozi omenjeno 'togost' odstirati tudi spoznanje o popolni brezbrižnosti 'sistema' do pravnih in etičnih načel, ki se vse bolj razrašča tudi na našem lastnem pragu.

[Predstava z] minimalnimi gledališkimi sredstvi, predvsem narativnimi, dosega izjemne učinke. Je vrhunski zgled dokumentarnega teatra tako po izboru in strukturi narativnega materiala (odlična dramaturška zasnova Katarine Morano) kot po izpovedno sugestivnih igralskih prispevkih skoraj vseh protagonistov. Angažirano, prepričljivo razgaljajo nemoč demokratičnih institucij države. […] Sledimo blizu dvajsetim individualnim, prvoosebnim izpovedim beguncev in begunk, ki so si v svoji tragiki in hkrati neuklonljivem, nečloveškem vztrajanju zelo podobne, kar še podčrta njihovo grozljivo verodostojnost. Objektivizirani pripovedi o dogodku zmeraj sledi osebna izpoved, odlaganje osebnih rekvizitov na talni zemljevid, ki deluje kot igralna tabla, bodisi mokre obleke, mobitela, čevljev. Ta del je izrazno najmočnejši. […] Ponavljajoči se narativni postopek še utrjuje brezizhodnost, sizifovsko srhljivost migrantskih usod. Zgodbe same so tako močne, da je vse drugo sekundarno.

Beseda gejm, igra, po ogledu včerajšnje predstave dobiva grozljive in tragične razsežnosti. Saj kaže na to, da človeško življenje ni nič več kot figura na igralni plošči. Vendarle pa navdaja z upanjem, saj se prav ta figura napaja z brezkončnim uporom in življenjsko silo, ki traja, dokler se življenje ne konča. […] V predstavi Gejm je uprizorjenih nekaj več kot dvajset zgodb ljudi, ki poskušajo, poskušajo, poskušajo. Ne klonijo. Pričevanja o mučenju in poniževanju so grozljiva. Med seboj so si zelo podobna. Režiser se ob tem sprašuje, ali ta početja, ki so v nasprotju s sistemom, ne kažejo prav tega, da so vodena in izvedena načrtno in sistematično. Predstava je uprizorjena z dokumentarno askezo v vseh elementih uprizoritve. Česa drugega njena sporočilnost tudi ne bi prenesla.

Besedilno je predstava zelo močna. Pričevanja o policijskem nasilju so tako emocionalno kot spoznavno močna sama po sebi, gledališka predstava pa z njimi odpre prostor individualnim glasovom, ki so sicer v družbi preslišani. Hkrati sta za predstavo ključni izvrstno premišljena organizacija in izbira besedil. […] Prav enotna struktura izpovedi ter neenoten kraj dogajanja odpirata vprašanje, ali je tovrstno policijsko nasilje sistematizirano in morda zaradi postopkov obstaja neki konsenz na državni ravni; če policijske enote ravnajo enako na različnih koncih države – po čigavem navodilu ravnajo tako? Natanko skozi organizacijo besedil predstava Gejm implicitno poda komentar dogajanja in ga umesti v širši družbeni kontekst. [… To je] pomembna predstava, ki v času, ko politika zahteva 'poostritev nadzora na meji', osvetljuje obstoječe stanje, ki pomeni popoln zlom temeljnih načel pravnega in etičnega delovanja.