2019/2020 — 64. sezona
Nova pošta

Festival performansa

Koprodukcija: Maska Ljubljana in Slovensko mladinsko gledališče
Ustvarjalci
  • Miha Artnak
  • Katja Gorečan
  • Nika Švab
  • Rok Kravanja
  • Jan Rozman
  • Katarina Stegnar
  • Urška Brodar
  • Janez Janša
Opis

Festival performansa je umetniška gesta, ki stereotipne, pogromaške in odklonilne poglede na sodobno umetnost, kakršni prihajajo iz anonimnih spletnih okolij, jemlje dobesedno. Njegovo izhodišče so v spletnih komentarjih zapisane predstave anonimnih posameznikov o tem, kakšen performans bi avtorju prinesel družbeno veljavo (nagrado). Idej smo se lotili dobesedno, brez vnaprejšnje ironične distance, a z vsemi razpoložljivimi umetniškimi postopki in razsežnostmi, ki lahko pripeljejo do uresničitve tega, kar je zapisano v komentarjih.

Ob Trumpu smo se naučili, da nam ignoranca in vzvišeno odmahovanje z roko ne pomagata. Težava ni v anonimnem diskreditiranju sodobnih umetniških praks, ampak v tem, da v mainstreamovskih diskurzih ni jezika, ki bi sodobno umetnost docela afirmiral. Za anonimni diskurz je beseda »performans« žaljivka, ki jo uporablja takrat, kadar ne ve, za kaj gre.

Po lanskoletni delavnici z berlinskim kolektivom Center za politično lepoto, na kateri smo se ukvarjali s sovražnim govorom, na Novi pošti predstavljamo Festival performansa, ki izhaja iz idej o performansih, kot so bile zapisane v anonimnih spletnih komentarjih, uperjenih proti lanskima nagrajenkama Prešernovega sklada Simoni Semenič in Maji Smrekar. Ustvarili so ga avtorji The Miha Artnak, Katja Gorečan in Nika Švab, Rok Kravanja, Jan Rozman, Katarina Stegnar, posebna gostja bo hrvaška umetnica Tajči Čekada. Kuratorja festivala sta Urška Brodar in Janez Janša.

Miha Artnak se v svojem performansu loteva vprašanje umetniške imunitete, Katja Gorečan in Nika Švab stanovanjske problematike, Rok Kravanja prostitucije, Jan Rozman militarizacije družbe in zastraševanja, Katarina Stegnar sovražnega govora, posebna gostja Tajči Čekada pa performerskega dela.

Iz tiska

Performansi so navzven namerno učinkovali poenostavljeno, performativno naivno, ploščato ter brez običajnega 'teatrološkega volumna', saj se je njihov poglavitni del inscenacije vršil drugje – v zunanji realnosti, v (iz)viru navdiha, ki ga je sočasno že (povratno) komentiral. Gledališka konvencija se je uporabila le za eno od postaj percepcije, medtem ko je ključni segment naslavljanja iskal novo občinstvo, predvsem občinstvo, ki ne misli podobno oziroma isto. Nekateri podaljški performansov so segali na ulice, v sfero interneta in v oglaševalski prostor, v nepredvidljive teritorije, ki ne ploskajo (s čimer dogodka tudi ne zaključijo), ampak vzpostavljajo polarizacijo mnenj in omogočajo aktiviranje lastne udeleženosti (v uporabi spolnih uslug, vandalizmu oglaševalskih površin, najemu sobe …). Serija performativnih akcij je preizprašala široko paleto idej, ki vstopajo v direkten dialog z družbo (javnim); spolzki teren umetniške imunitete, prostitucijo, militarizacijo družbe, stanovanjsko problematiko, sovražni govor. […]
Festival performansa se je zazrl in zažrl v javnost in realnost, se pri tem izognil konvenciji gledaliških protokolov, zato ne čaka na aplavz, saj bi z njim afirmirali nizkotnost, ignoranco, ustrahovanje in vse tisto, proti čemur se tokratna festivalska skupnost bori.

Na nekaterih mestih po Ljubljani […] se je pojavil plakat, podoba golega ženskega telesa, po katerem grabi šest rok temne barve. Roke so pravzaprav na pol temne, slabo pobarvane, na njih so veliki prstani, ure, zapestnice, okrasje. Ne zdi se, da bi se ženska na fotografiji upirala. Plakat je brez pojasnila. Na njem je zapisano zgolj #hatebetter, sovraži bolje, sovraži drugače.
Ni trajalo dolgo, pa se je fotografija plakata razširila po družabnih omrežjih, veliko je bilo zgražanja, očitkov, da gre za podobo rasizma, nerazumevanja, trapastih pripisov, da bi morala biti ženska slikana od spredaj, ne od zadaj, da gre za napad na integriteto žensk, da gre za akcijo KKK, le malokdo je ugotovil, da so roke, ki se dotikajo ženskega telesa, roke belcev.
Plakat je del širšega umetniškega projekta Festivala performansa, ki ga skupaj z Zavodom Maska pripravlja Mladinsko gledališče Ljubljana. Izhodišče je premislek o svetu, v katerem živimo, premislek o aktualnosti desnega populizma. Kaj ta pomeni, kaj ta prinaša s seboj?  […]
Ne žensko ne moško, nobeno telo ne pripada državi, narodu, Sloveniji, Evropi, krščanski veri, islamu, politični stranki, družini, tradiciji, ideologiji, komerkoli že. Telo pripada človeku. Nima vsaka svojega faktorja, vsaka ima svoje pravice.

Plakat je na nekatere težave naletel, še preden so ga izobesili po Ljubljani, saj ga je podjetje Tam Tam, ki ima v lasti plakatna mesta, v presojo poslalo na oglaševalsko zbornico, in sicer zaradi golote in zato, ker je edini napis na njem v angleščini. Objavo so na koncu odobrili pod pogojem, da se na rob plakata napiše ime avtorja oziroma avtorice in s tem da vedeti, da gre za umetniško delo.
''Tovrstne umetniške intervence v javni prostor, v kolikor je plačljivi oglaševalski pano še javni prostor, imajo določen vpliv na javnost, a bolj v smilsu spodbude za prihodnje akcije, projekte in debate, kot pa v smislu spreminjanja javnega mnenja,'' o plakatu in reakcijah nanj meni dr. Lana Zdravković, filozofinja in performerka. ''Bolj kot to plakat ponudi estetizacijo določenega simptoma (v tem primeru rasizma sodobne 'Zahodne demokratične civilizirane' družbe) in s tem na nek način prepriča prepičane, ter razjezi nasprotnike, ki se čutijo poklicani intervenirati tudi sami. Zato reakcija na plakat ne preseneča, s tem pa se tudi malo bolj zavemo, v kakšni družbi živimo. Kar mogoče niti ni tako slabo, saj nas lahko spodbudi da iz umetniškega prestopimo v politično polje.''

Gradivo za novinarje
VEČ

www.festivalperformansa.info