Festival performansa

Performansi so navzven namerno učinkovali poenostavljeno, performativno naivno, ploščato ter brez običajnega 'teatrološkega volumna', saj se je njihov poglavitni del inscenacije vršil drugje – v zunanji realnosti, v (iz)viru navdiha, ki ga je sočasno že (povratno) komentiral. Gledališka konvencija se je uporabila le za eno od postaj percepcije, medtem ko je ključni segment naslavljanja iskal novo občinstvo, predvsem občinstvo, ki ne misli podobno oziroma isto. Nekateri podaljški performansov so segali na ulice, v sfero interneta in v oglaševalski prostor, v nepredvidljive teritorije, ki ne ploskajo (s čimer dogodka tudi ne zaključijo), ampak vzpostavljajo polarizacijo mnenj in omogočajo aktiviranje lastne udeleženosti (v uporabi spolnih uslug, vandalizmu oglaševalskih površin, najemu sobe …). Serija performativnih akcij je preizprašala široko paleto idej, ki vstopajo v direkten dialog z družbo (javnim); spolzki teren umetniške imunitete, prostitucijo, militarizacijo družbe, stanovanjsko problematiko, sovražni govor. […]
Festival performansa se je zazrl in zažrl v javnost in realnost, se pri tem izognil konvenciji gledaliških protokolov, zato ne čaka na aplavz, saj bi z njim afirmirali nizkotnost, ignoranco, ustrahovanje in vse tisto, proti čemur se tokratna festivalska skupnost bori.

Na nekaterih mestih po Ljubljani […] se je pojavil plakat, podoba golega ženskega telesa, po katerem grabi šest rok temne barve. Roke so pravzaprav na pol temne, slabo pobarvane, na njih so veliki prstani, ure, zapestnice, okrasje. Ne zdi se, da bi se ženska na fotografiji upirala. Plakat je brez pojasnila. Na njem je zapisano zgolj #hatebetter, sovraži bolje, sovraži drugače.
Ni trajalo dolgo, pa se je fotografija plakata razširila po družabnih omrežjih, veliko je bilo zgražanja, očitkov, da gre za podobo rasizma, nerazumevanja, trapastih pripisov, da bi morala biti ženska slikana od spredaj, ne od zadaj, da gre za napad na integriteto žensk, da gre za akcijo KKK, le malokdo je ugotovil, da so roke, ki se dotikajo ženskega telesa, roke belcev.
Plakat je del širšega umetniškega projekta Festivala performansa, ki ga skupaj z Zavodom Maska pripravlja Mladinsko gledališče Ljubljana. Izhodišče je premislek o svetu, v katerem živimo, premislek o aktualnosti desnega populizma. Kaj ta pomeni, kaj ta prinaša s seboj?  […]
Ne žensko ne moško, nobeno telo ne pripada državi, narodu, Sloveniji, Evropi, krščanski veri, islamu, politični stranki, družini, tradiciji, ideologiji, komerkoli že. Telo pripada človeku. Nima vsaka svojega faktorja, vsaka ima svoje pravice.

Plakat je na nekatere težave naletel, še preden so ga izobesili po Ljubljani, saj ga je podjetje Tam Tam, ki ima v lasti plakatna mesta, v presojo poslalo na oglaševalsko zbornico, in sicer zaradi golote in zato, ker je edini napis na njem v angleščini. Objavo so na koncu odobrili pod pogojem, da se na rob plakata napiše ime avtorja oziroma avtorice in s tem da vedeti, da gre za umetniško delo.
''Tovrstne umetniške intervence v javni prostor, v kolikor je plačljivi oglaševalski pano še javni prostor, imajo določen vpliv na javnost, a bolj v smilsu spodbude za prihodnje akcije, projekte in debate, kot pa v smislu spreminjanja javnega mnenja,'' o plakatu in reakcijah nanj meni dr. Lana Zdravković, filozofinja in performerka. ''Bolj kot to plakat ponudi estetizacijo določenega simptoma (v tem primeru rasizma sodobne 'Zahodne demokratične civilizirane' družbe) in s tem na nek način prepriča prepičane, ter razjezi nasprotnike, ki se čutijo poklicani intervenirati tudi sami. Zato reakcija na plakat ne preseneča, s tem pa se tudi malo bolj zavemo, v kakšni družbi živimo. Kar mogoče niti ni tako slabo, saj nas lahko spodbudi da iz umetniškega prestopimo v politično polje.''