Čakalnica

Pet oseb se sreča povsem naključno, kot se za kontekst čakalniških ambientov tudi spodobi. Zgornja plast dogajanja, torej struktura drame, ob kratkih pavzah hipno seka dogajanje in premetava like brez njihove volje, sila forme poseže v medosebne pogovorne situacije, hkrati pa avtor prostoru in osebam odvzame dimenzijo časa (nihče nima ure niti je ni na steni). S tem se približuje alegoriji nekega vmesnega, nedefiniranega območja, za katero ni ključno, kje je in čemu služi, temveč kaj povzroča ljudem, kako jih utesnjuje, nervira – kako jim vlada.