2019/2020 — 64. sezona
Simona Semenič
Nova pošta

jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

Režija: Janez Janša
Koprodukcija: Maska Ljubljana in Slovensko mladinsko gledališče
Premiera: 26. 10. 2018
Zasedba
Ustvarjalci
  • Animacija: Luka Umek
  • Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon
Opis

Besedilo Simone Semenič je izjemna komedija, prava besedilna bravura, ki se po eni strani igra z žanrom komedije s tem, da preizprašuje meje komičnega, po drugi strani pa z meščansko predpostavko gledališča, ki je provokacijo pripravljeno sprejeti, a le do določene mere. Že v »napotkih za uprizoritev« avtorica neizprosno zahteva redukcijo kakršnihkoli kompromisov, zato ne preseneča, da so nekateri umetniški vodje slovenskih gledališč to besedilo zavrnili: »V kolikor imajo igralke in igralci kakršenkoli predsodek ali težave z goloto in seksualnostjo na odru, naj ne sodelujejo pri uprizarjanju tega besedila«. Na prvi pogled je jerebika, štrudelj, ples pa še kaj igra o nekem zgodovinskem času (šestdeseta leta prejšnjega stoletja) in o manifestacijah temeljne slovenske ideološke razklanosti (klerikalni in liberalni pol) v Vipavski dolini. A bolj se zadeva razpleta, bolj postaja igra portret sodobne slovenske družbe, v kateri ideološko prepričanje zlahka zamenja pragmatična korist. Besedilo v svoji intenziteti nenehno prehaja med časi in kraji in je v tem smislu celo bolj podobno filmskemu scenariju. Filmska in metagledališka govorica sta podlagi za neke vrste ambientalno filmsko postavitev. Besedilo je uprizorjeno kot (nemi) film s podnapisi.

Iz tiska

Besedila, ki preigravajo formalna gledališka sredstva in v sebi nosijo literarno dramsko in tudi že uprizoritveno raven. Močna in prepoznavna avtorska pisava, ki didaskalijo vzpostavlja kot dramsko repliko in sredstva v komunikaciji z občinstvom ter drzno in brezkompromisno dregne v vozlišča naše družbe. V ta opus besedil Simone Semenič se vpenja tudi jerebika, štrudelj, ples, pa še kaj, humorna odslikava ideološkega razkola med ta-k-mašnimi in ta-rdečimi, postavljena v Vipavsko dolino v 60. leta minulega stoletja. […] Na trenutke zapade v ilustrativnost in formalno preigravanje, kjer ritem podajanje replik prehiteva sposobnost aktivne imaginacije gledalca, spet drugič pa glasbena dramaturgija zvočne krajine vključujoč ritem podajanje replik izredno učinkovito in domiselno izpostavi vsebinske, predvsem humorne vidike besedila, zato je predstava vsekakor izredno zanimiva izkušnja.

Kljub taki preprosti zasnovi je rezultat dokaj učinkovit, med drugim zlasti zato, ker ''uprizoritev'', posejana z vrsto duhovitih domislic, skozi akt imaginacije uspešno izostri ''performativno'' razsežnost avtoričine pisave.

V tej navidezni prostodušnosti se igra giblje na tankem robu banalnega, kajti ta naturalistična karikatura domačnosti bi se utegnila v premalo premišljeni odrski aktualizaciji hitro izroditi v ceneno, skrajno vulgarno burko, čemur pa se tokratni uprizoritveni dispozitiv zlahka izogne; namesto tega postreže z zabavnim ''režiranjem'' besedila, denimo s posegi v tipografijo (različne debeline in velikosti črk za posamezne osebe, zameglitve replik pri časovnih preskokih – v animaciji Luke Umeka). Toda uspe mu pokazati tudi, da obratu v razposajeno ''ljudskost'' sploh ne manjka kritičnega stališča, gre zgolj za komentar drugačne vrste – za namerno neposreden poskus ''rehabilitacije'' oziroma ''normalizacije'' človeške seksualnosti na odru.

[O]sebe, ki pripadajo političnim opcijam, ki se izključujejo, se povezujejo prav skozi seksualnost, ki je v dramskem besedilu izmaknjena hierarhičnim razmerjem.

[T]udi jerebika, štrudelj, ples, pa še kaj feministični boj tesno povezuje z ekonomskim, antikapitalističnim in okoljskim bojem ter pokaže, da so boji proti represijam medsebojno prepleteni in povezani.

(Anja Radajac, Delo, 02. november 2018)

Ena izmed redkih, ki si je zagotovila kontinuirano uprizarjanje tekstov, je Simona Semenič, ki seveda že sodi v srednjo generacijo dramskih piscev. Prav njeni besedili še ni naslova (po motivih Don Juana) v režiji Tomija Janežiča (del teksta so prispevali tudi drugi ustvarjalci predstave) ter jerebika, štrudelj, ples pa še kaj v režiji Janeza Janše veljata bodisi po strukturi, modusu in ne nazadnje zaradi dolžine trajanja ali kot specifična predstava brez igralcev za posebna dogodka jesenskega dela letošnje gledališke sezone.