jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

Besedila, ki preigravajo formalna gledališka sredstva in v sebi nosijo literarno dramsko in tudi že uprizoritveno raven. Močna in prepoznavna avtorska pisava, ki didaskalijo vzpostavlja kot dramsko repliko in sredstva v komunikaciji z občinstvom ter drzno in brezkompromisno dregne v vozlišča naše družbe. V ta opus besedil Simone Semenič se vpenja tudi jerebika, štrudelj, ples, pa še kaj, humorna odslikava ideološkega razkola med ta-k-mašnimi in ta-rdečimi, postavljena v Vipavsko dolino v 60. leta minulega stoletja. […] Na trenutke zapade v ilustrativnost in formalno preigravanje, kjer ritem podajanje replik prehiteva sposobnost aktivne imaginacije gledalca, spet drugič pa glasbena dramaturgija zvočne krajine vključujoč ritem podajanje replik izredno učinkovito in domiselno izpostavi vsebinske, predvsem humorne vidike besedila, zato je predstava vsekakor izredno zanimiva izkušnja.

Kljub taki preprosti zasnovi je rezultat dokaj učinkovit, med drugim zlasti zato, ker ''uprizoritev'', posejana z vrsto duhovitih domislic, skozi akt imaginacije uspešno izostri ''performativno'' razsežnost avtoričine pisave.

V tej navidezni prostodušnosti se igra giblje na tankem robu banalnega, kajti ta naturalistična karikatura domačnosti bi se utegnila v premalo premišljeni odrski aktualizaciji hitro izroditi v ceneno, skrajno vulgarno burko, čemur pa se tokratni uprizoritveni dispozitiv zlahka izogne; namesto tega postreže z zabavnim ''režiranjem'' besedila, denimo s posegi v tipografijo (različne debeline in velikosti črk za posamezne osebe, zameglitve replik pri časovnih preskokih – v animaciji Luke Umeka). Toda uspe mu pokazati tudi, da obratu v razposajeno ''ljudskost'' sploh ne manjka kritičnega stališča, gre zgolj za komentar drugačne vrste – za namerno neposreden poskus ''rehabilitacije'' oziroma ''normalizacije'' človeške seksualnosti na odru.

[O]sebe, ki pripadajo političnim opcijam, ki se izključujejo, se povezujejo prav skozi seksualnost, ki je v dramskem besedilu izmaknjena hierarhičnim razmerjem.

[T]udi jerebika, štrudelj, ples, pa še kaj feministični boj tesno povezuje z ekonomskim, antikapitalističnim in okoljskim bojem ter pokaže, da so boji proti represijam medsebojno prepleteni in povezani.

Ena izmed redkih, ki si je zagotovila kontinuirano uprizarjanje tekstov, je Simona Semenič, ki seveda že sodi v srednjo generacijo dramskih piscev. Prav njeni besedili še ni naslova (po motivih Don Juana) v režiji Tomija Janežiča (del teksta so prispevali tudi drugi ustvarjalci predstave) ter jerebika, štrudelj, ples pa še kaj v režiji Janeza Janše veljata bodisi po strukturi, modusu in ne nazadnje zaradi dolžine trajanja ali kot specifična predstava brez igralcev za posebna dogodka jesenskega dela letošnje gledališke sezone.

Janševa praizvedba jerebika, štrudelj, ples pa še kaj je prelomna predstava! Predstava je v svetovnem merilu izjemna in pogumna pri oblikovanju gledališkega režima. Ko zapišem – pogumna, to pomeni dobesedno pogumna.