2019/2020 — 64. sezona
Agnieszka Jakimiak in Tom Silkeberg

Država

Režija: Anja Suša
Po navdihu Platona, Alaina Badiouja in drugih
Končna različica besedila je nastala v sodelovanju z ekipo.
Premiera: 17. 6. 2019
Zasedba
Ustvarjalci
  • Dramaturgija: Urška Brodar
  • Scenografija: Igor Vasiljev
  • Kostumografija: Maja Mirković
  • Glasba: Vladimir Pejković
  • Koreografija: Dragana Alfirević
  • Prevod iz poljščine: Tatjana Jamnik
  • Prevod iz švedščine: Silvana Orel Kos
  • Lektorica: Mateja Dermelj
  • Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar
  • Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic
  • Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
  • Asistentka dramaturgije: Nina Kuclar Stiković
  • Asistentka kostumografije: Slavica Janošević
  • Navdih in svetovanje: Borut Šeparović, Goran Injac
  • Vodja predstave: Liam Hlede
Opis

Državo, Platonov najznamenitejši dialog, preveva globoko nezaupanje do obstoječega sistema vladavine, nezaupanje, ki temelji na konkretnih političnih dogodkih: Atene so v hudi krizi in zaupanje v demokracijo je okrnjeno. Sedem državljanov se sreča pri večerji, da bi se pogovorili o svojih izkušnjah in poskušali opredeliti pravično državo in pravičnega človeka. Komu je država namenjena? Kako naj bo videti? Je demokracija prava oblika vladavine? In kaj se zgodi z idejo parlamentarnega sistema, ko državi vladajo zasebni interesi? Uprizoritev se ukvarja s problemom utopije, saj je neizogibno, da bi utopične ideje odražale kaj drugega kot sodobne podobe prihodnosti. Ali natančneje: s problemom, da si iz okvira države predstavljamo kaj drugega kot državo. Ustvarjalci skušajo sprožiti dialog o sodobnih evropskih družbah v povezavi z umetnostjo, pri čemer upoštevajo tako lastne izkušnje kakor tudi svoje razumevanje Platonovega dela z današnje perspektive.

Iz tiska

Država srbske režiserke Anje Suša, ki je v slovenskem prostoru sodelovala že z več gledališči, je ena redkih, ki si zastavi ponuditi dve predstavi v eni ter to prepričljivo izpelje; predstavi delujeta vsaka zase, skupaj pa ustvarjata presežno celoto. […]
To je kompleksno odrsko delo, ki odlično ujame mračnega duha časa sodobnosti in odpira številna vprašanja. Režijsko v predstavi ni nič odvečnega, oba dela sta postavljena premišljeno in natančno, zlasti drugi del je postavljen izvirno in ima nemalo 'gledališke čarovnije', ki tokrat temelji na dovršenosti minimalnega števila gledaliških elementov.

[Predstava] skozi osebe, ki jih predstavljajo akterji sodobnega javnega življenja (od politikov, filozofov, igralcev), prevprašuje vrednote, predvsem vprašanje pravične skupnosti, in se usmerja k utopiji, nato pa v drugem delu […] uporabi prispodobo o votlini oziroma Platonovo tezo, da je gledališče senca sence. In zato lahko ponudi zgolj zamisel, ki si jo gledalec v svojih mislih zariše sam. Če je predstava v prvem delu izredno dinamična in jo gledalci spremljajo iz pozicije parlamentarne postavitve, kjer je bila podpisana Maastrichtska pogodba, pa v drugem delu povsem spremeni pozicijo in se skoraj monotono približa gledalcu, ki sedaj sedi na odru in gleda v dvorano skozi miselne slike. […] Ali še imamo dovolj svobode, da vse to povežemo in vidimo dejansko situacijo, ali pa se zatekamo k zgodovini in iščemo nekaj, kar ni obstajalo? Veliko vprašanj in tudi teže, ki je prisotna v predstavi, uspe ustvarjalcem preseči s humornimi, predvsem pa s cinizmom zaznamovanimi prizori, ki pripovedujejo, da se nimamo na nikogar več opreti.

(Aleksandra Saška Gruden, Radio Slovenija, 18. junij 2019)

Utopija po Platonu v današnjih razmerah realpolitike prehaja v popolno distopijo v kontekstu EU, tako v brezplodnem iskanju družbene pravičnosti kot kakršnekoli politike s smislom in vizijo. Temeljno je vprašanje odgovornosti v družbi in za družbo. Dogajanje je nenehno relativizirano ali rahljano s cinizmom, inovativno koreografijo (Dragana Alfirević) in mnogimi humornimi vložki, med drugim imajo vsi protagonisti presunljivo modre leče. Avtoferenčnost se vriva v eksistencialna prevpraševanja današnjega časa o etiki, poštenosti, pravičnih razmerjih ... V sugestivnih impersonacijah izstopajo Nika Rozman, Vito Weis in Primož Bezjak, tudi s konsistentno groteskno gestiko.

[Državo] na prvem mestu definira predvsem koncept prostora (Igor Vasiljev), njegova dramaturgija rekonstrukcije realnega in rotiranje perspektiv opazovanja, s čimer občinstvu naloži večpomensko vlogo in ga vase posrka kot nujni (vsebinski) konstitutivni del celote. Občinstvo je nenehno vpleteno in soudeleženo, čeprav je v tej aktivnosti dobršen del (navidezno) pasivno. V prvem dejanju s svojo prisotnostjo simbolizira predstavnice in predstavnike parlamenta, v drugem je občinstvo 'stroj za imaginacijo', saj si ustvarja individualno notranje uprizarjanje dogodka. […]
Kot najbolj pomenljiva komponenta pa zagotovo nastopa ideja vladajočih političark in politikov kot naivnih otrok, ki si sproti po lastni želji in presoji izmišljujejo pravila 'igre', torej igre, ki se med drugim lahko imenuje evropsko gospodarstvo, migrantska politika ali finančna uprava.

Gradivo za novinarje
ZAHVALE

Zahvaljujemo se Romani Šalehar, Matjažu Ličnu, Aleksandri Žerjav in Urošu Buhu.