Male kraje
- Alja Kapun
- Katarina Stegnar
- Iztok Drabik Jug
- Vito Weis
- Gregor Zorc
- Sebastijan Horvat
- Urška Brodar
- Mato Marinček
- Tina Dobnik
Današnji čas je čas restavracije, ki je razglasil, da revolucije niso mogoče in da so povrhu vsega tudi gnusne. Superiornost bogatih je prav tako naravna kakor izvrstna.
»Dvignili smo ti minimalca in socialno podporo, kaj bi pa še rad?«
»Živimo v času, ko nekateri kršijo zakon, zato, ker nimajo druge možnosti, iz revščine, obupa ali samouničevalne frustracije, medtem ko ga drugi kršijo z diametralno nasprotne družbene in politične pozicije ter imajo za to povsem drugačne oziroma nasprotne motive.«
Predstava Male kraje ne kontekstualizira le predhodnih dejavnosti Nove pošte, ampak razgrne tudi protislovja znotraj kolektiva in osebne poglede na projekt. Zaveda se moralizatorskih pasti angažiranosti ter izključevanja in zapiranja pred delom realnosti, s katero ne deli ideološke podlage. Dogodek dekonstruira celotno delovanje Nove pošte ter tako napravi logično gesto, ki soočanje z izzivi družbene sedanjosti kot programsko vodilo projekta premesti na osebno raven posameznika v kolektivu Nove pošte.
Projekt Nova pošta je bil že v osnovi zasnovan kot eksperimentalno soustvarjanje zelo različnih umetnikov, kolektiva igralk in igralcev, zaposlenih in samozaposlenih, ki so generacijsko nekje na sredini med dvema starejšima in tretjim mlajšim režiserjem. Predstava Male kraje temelji na sintezi dela, ki je potekalo od preteklega oktobra do zdaj, ko se njihova skupna rezidenca s prihodnjim tednom sklepa. V posameznih monologih so igralci in igralke premišljevali ustroj projekta, h kateremu so bili povabljeni, pri tem, da je vsak izmed njih v širšem vsebinskem in slogovno individualnem pasusu naslovil posamezno izhodišče, ki smo jih tudi že prepoznali v produkciji posameznih etap Nove pošte. Vrednost posameznih monologov se je odražala predvsem v njihovo izhodiščno osebni, v razvoju pripovedi pa širši obči vpetosti problema v vrednostni sistem kulturnega vzorca, ki mu pripadamo, ga soustvarjamo in nujno prevprašujemo. […] Politično gledališče, ki svoje teme ne naslavlja neposredno ali pamfletno, temveč utemeljeno v zgodbah vsakdanjosti, ki jo živimo tukaj in zdaj.
Še ena v nizu angažiranih predstav Nove pošte, ki ostro zarežejo v sodobni čas.