SEZONA LJUBEZNI IN TEH STVARI
2023/2024 — 68. sezona

Republika Slovenija

Ob 25. obletnici osamosvojitve
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana
Premiera: 20. 4. 2016
Opis

To je predstava Republika Slovenija. Traja petindvajset let in je narejena z vašim denarjem. In ves ta čas ste – kot statisti ali glavni igralci – njen del. V njej upokojeni obveščevalec pove zgodbo o štetju milijonov, nato šesterica pomembnih mož tuhta o Sloveniji, ki se spreminja v mafijsko državo, na koncu pa se kleni vojaki lotijo klenega vohuna. Naša državljanska dolžnost je ozreti se na poosamosvojitveno obdobje; na čas, ko sanje niso bile več dovolj(ene). Vsi avtorji predstave bodo ostali anonimni. Posameznik v tem kontekstu preprosto ni pomemben. Pomembna je drža(va).

Iz tiska

Republika Slovenija najprej ni politično gledališče, je koncentrat čiste politike na odru, postdramski, postpolitični teater. Rekonstruira nekatere bistvene politične in kriminalne dogodke iz embrionalnega časa nastajanja  države, ki ne sodijo v slavna poglavja nacionalne zgodovine, ampak v črno kroniko in kriminal. S suho izpovednostjo in brezimnostjo predstave je še podčrtana srhljivost realnosti, v kateri se je kalilo jeklo države. [...] Nobenega moraliziranja ni v predstavi, le k porogu in tihemu krohotu navznoter te žene. Pa v jezo, nemočen bes. Kako globoko je zaorala Republika Slovenija na odru? Globlje kot marsikaj, marsikdo pred njo. Če že medijska razkritja in pravosodni epilogi niso bili dovolj za razjasnjevanje, kaj šele katarzo ob srhljivih dogodkih, je morda oder (edini) pravi kraj?

Dramatiki, požrite se – kakšna imenitna študija likov, idejnih tokov, transparentnosti politike, nepričakovane iskrenosti, skorajda filozofskih poglabljanj v vprašanje resnice, javnosti, politike, splošno človeškega. V najožjem krogu lahko politiki govorijo zunaj ograd lesenega jezika, ki so ga sicer uporabljali. Iskrenost je včasih naravnost ganljiva, neprimerno bolj prisotna pri tistih, ki bi hoteli manj lagati, kot pri tistih, ki so vajeni lagati. [...] Tukaj verzije, popolna dokumentacija, objektivnost z vsakega zornega kota pravzaprav ne morejo ničesar pojasniti in dejansko je potrebna igra, bogata, profesionalna, vživeta in doživeta igra, gledališče v blišču svoje slave, kot predstava nečesa drugega. Šele tedaj, na vrhuncu svoje performativne prepričljivosti, gledališče doseže tisto 'služenje narodu', ki ga od njega že desetletja ali morda še dlje sploh ne pričakujemo več.

Vsaka država temelji na zločinu, smo se učili v naših mlajših časih. V redu, toda ali naj to pomeni, da država Slovenija potemtakem temelji na kriminalnih dejanjih, da smo vsi mi državljani mafijske države, kot nam sugerira predstava? To je tisti udarec v želodec, in to vprašanje je razlog, da si je predstavo treba ogledati. Da bi se vsega še enkrat spomnili, da bi (kot Ojdip) nemara spoznali sami sebe in evidentirali kontekst, ki iz naše zdajšnjosti izdeluje umazano zgodovino. Ne le da bi (za hip) spregledali, potem pa svoje izbuljene poglede žrtvovali novim slepitvam, temveč, nekoč v prihodnosti morda, tudi ukrepali. Kot državljani.

Gledališka predstava je skupaj z igralci, nekdanjimi državnimi sodelavci in novinarji storila to, česar v več kakor dvajsetih letih nista zmogla niti uradna politika niti pravosodje. Mar ni to dokaz, kako zelo Slovenija potrebuje civilno družbo in njeno kulturo? Ne le da je ta opravila posel politike, postavlja tudi alternativno zavezujoče stališče. Slovenija zdaj nima samo enega in edinega. Kajnovega.

Res je ljubka, takole v retrospektivi, ta 'mlada demokracija', ki bi novo državo, a še vedno preverjene stare metode o dveh resnicah. No, v resnici sta resnici več kot dve, kar pet jih je, in to vidimo  šele, ko se gledalci/državljani preselimo v Depalo vas. Tam drvijo avtomobili, skačejo naokrog specialci, tepejo Smolnikarja. In to kar na pet načinov, pravi rašomon. Morisovci namreč trdijo, da so ga le malo krepkeje prijeli, on trdi, da so ga ornk prebutali, policija pravi, da so prišli naknadno, in potem je tu še znamenita hruška, ki se tudi spominja, kako se je Smolnikar od jeze vanjo butal.

Ampak, Jezus, ja! Tako se dela politični teater. Tako javno gledališče naredi GROMOZANSKO GESTO. Forenzično, eksplozivno, s pomočjo še žive nerešene pravne zadeve v zvezi z državo. In iz tega napravi komad, s katerim »počasti« 25 let samostojnosti.

Gostovanja

  • Festival Malta, Poznanj, Poljska, 17. in 18. 6. 2017
  • Teden slovenske drame, Kranj (odigrana v Ljubljani), 30. 3. 2017
  • Borštnikovo srečanje, Maribor, 15. 10. 2016
Nagrade

  • Borštnikova nagrada po presoji žirije za angažirano gesto ob 25. obletnici države Republike Slovenije (2016)
  • Šeligova nagrada za najboljšo uprizoritev na Tednu slovenske drame (2017)
Gradivo za novinarje