1979 in 1980

Predstava za eno sobo in tri igralce. To je najboljši način, kako opisati predstavi 1979 in 1980 Tomija Janežiča, dvojno uprizoritev, ki je minimalistična po obliki, vendar bogata po zgodbi. [...] Tako kot v prejšnjih uprizoritvah nas tudi tokrat igralca in igralka – skupaj z režiserjem – vodijo po osebnih zgodbah likov in dodajajo nove informacije rodbinskemu drevesu, ustvarjenem za Dodekalogijo. In, prav tako kakor prej, to počnejo toplo in čustveno. Po vzdušju je predstava torej podobna drugim. Občinstvo lahko posluša osebne zgodbe, ki gradijo širši regionalni in časovni kontekst desetletij, v katerih zgodbe potekajo. Kakovost pripovedovanja zgodb ni nič drugačna, pravzaprav gledalko_ca potegne nazaj v sago družine, ki jo že pozna, in ji_mu tako omogoči, da se še enkrat potopi v svet sedemdesetih. [...] V Kruščah ni profesionalne odrske razsvetljave. So le preproste sobne luči, ki jih prižiga in ugaša režiser. Ni nobene tehnične kabine. Pravzaprav sploh ni tehnične ekipe – režiser sedi med občinstvom in sam upravlja z lučjo, glasbo in podnapisi. Ta eksperiment s prostorom je z vidika celotnega projekta izjemno zanimiv. 1979 in 1980 prinašata veliko intimnejše srečanje s protagonistkami_i in razmislek o vzdušju življenja v majhnem mestu ter občutek prebivalk_cev, da so izolirani od dogodkov Velike zgodovine. [...] Potem ko sem videla več predstav iz cikla Dodekalogija, je jasno, da ne gre le za odo mestoma Gorica in Nova Gorica. To je oda gledališču in gledališkosti. Gledališču zgodb, gledališču scenografije in kostumov, gledališču igralca, gledališču, ki ustvari tisto težko opredeljivo gledališko magijo v najčistejši obliki.

Kot že vsa prejšnja poglavja dodekalogije tudi 1979 in 1980 nadaljujeta izrazito koherenten gledališki izraz celotnega cikla, ki izkazuje mojstrsko obvladovanje posameznih gradnikov gledališke uprizoritve in njihovega prepletanja. Čeprav režija Tomija Janežiča (asistentka Iva Olujić) na zunaj ter v trajanju predstave deluje precej preprosta, se njena kompleksnost izraža v subtilno zniansirano izgrajenih likih, ki jim situacije omogočajo gladko in hipno preigravanje. Še posebej pomenljiv dosežek, saj veliko število likov uprizorijo vsega skupaj trije igralke_ci. [...] Ker sta 1979 ter 1980 še vedno izrazito logocentrični uprizoritvi in temeljita na pripovedovanjih, ki le redko zdrsnejo v dialoške prizore, srčiko podajanja vsebine predstavljajo igralske kreacije nastopajočih. Vloga prikupno zmedenega Zorattija se uspešno prenese s filmskega ekrana na oder, kjer performer svojo maniro nekoliko odtujenega komičnega poudarjanja razplasti preko mnoštva nastopajočih. V izrazno sorodni vlogi se mu pridružuje Stane Tomazin, ki operira z raznolikimi telesnimi in verbalnimi duhovitostmi, medtem ko oba bolj tragične oziroma dramske situacije posredujeta z bolj umirjeno zadržanostjo, ki se umika od koketiranja z gledalkami_ci. Če se Stane v interpretaciji Staneta Tomazina kot dejaven akter priključi leta 1980, ko se priseli v vas Zorattijevih prednikov, se Anuša v interpretaciji Anuše Kodelje pojavi šele v sklepnem epilogu, ko kot medicinska strežnica skrbi za enega izmed vaščanov, ki je v eksploziji izgubil vse ude in obraz in bil poslan v oskrbo v samostan, kjer je kot medicinska strežnica delala tudi Anuša. Kodelja tako v glavnini uprizoritev nastopi v drugih figurah, praviloma nonah in mamah, med izstopajočimi pa gre izpostaviti slepo 'svetnico', s katero Kodelja podobno kot poprej z gluhonemo Anušo izkaže precizno izklesano igralsko in glasovno transformacijo.

Prav v ustvarjanju intimnih gledaliških uprizoritev se zdi režiser Tomi Janežič najmočnejši, saj način igre in bližina igralcev ter ukinjanje četrte odrske stene na gledalca učinkujejo tako, da se v dogajanje dobesedno potopi. Motivi iz zgodb v predstavah 1979 in 1980 se prepletajo s celotnim korpusom gledališke Dodekalogije; protagonisti so zdaj iz ene, zdaj iz druge, tretje generacije izbranih družin, posameznikov, sosedov, prišlekov in drugih znancev. V sinočnjem dogodku je zaradi narave uprizoritvenega prostora najbolj izstopala prav zgradba prepletajočih se pripovedi, ki je obsegala vse vrste realizmov – od hiperrealizma (tudi v uprizoritvenih rešitvah, na primer skulpturi Nenada Gajića), preko magičnega realizma do nadrealizma, pa situacij absurda, groteske, ludizma in drugih postopkov. Našteti postopki, organski način njihovega uprizarjanja ter dramaturgija nenavadnih in presenetljivih, a utemeljenih kombinacij preobratov in dinamika odrskega dogajanja, vsi skupaj kot orkestrirani ustvarjajo vzdušje, v katerem smo gledalci doživljali mnogotera čustva empatije, simpatije, radosti ter občutke tragičnosti in žalosti, čemur botrujejo tudi vsi premori, tišine in pogledi, ki omogočajo, da vse to gledalec tudi ozavesti. Majhna zasedba igralcev, Anuša Kodelja, Stane Tomazin in Carlo Zoratti, ter režiser z nujnimi intervencijami preigravajo epske širine in intimne globine. V prvem delu osredotočene na italijansko družino iz furlanske vasice, ki se ji v drugem delu pripne del slovenske družine, in razpirajo se življenja ljudi na etnično mešanem območju od časa druge svetovne vojne do danes.