Manifest

V predstavo, ki je premiero doživela drugega decembra, nas je uvedel prizor, v katerem nas je s televizijskega zaslona nagovoril sam pokojni Kazcynski – v bistvu z rabo generativnih modelov ustvarjen posnetek intervjuja s Tedom Kaczynskim. Prizor je predstavljal uverturo, ki je gledalce umestila v protisloven kontekst predstave: s tehnologijo o zablodah tehnologije. Generativni jezikovni in slikovni modeli, domače poznani kot umetna inteligenca, so zavzeli mesto enega od protagonistov predstave. [...] Predstava Manifest je strukturno sestavljena iz treh različnih zgodb, v katerih igralca zavzameta drugačne vloge in se med njima vzpostavijo drugačne dinamike. To sta predvsem širokooki in naivni Kaczynski v svoji mladosti ter nori znanstvenik v svoji starosti, poleg njiju pa podporne figure ter igralca Weis in Hrs kot lika Weis in Hrs. Prehajanje iz enega zgodbenega prizora v drugega je zelo fluidno, nakazano je skozi osvetljavo, postavitvijo igralcev v prostoru in zamenjavo likov ter dinamike med njima. Vloga zloglasnega Kaczynskega v mlajših letih je zasnovana na podlagi predpostavk, da so psihološki eksperimenti, v katerih je avtor manifesta v študentskih letih sodeloval, na Kaczynskem pustili trajne posledice, ki so kasneje vodile k njegovemu odklonskemu delovanju. Prisotnost lika mladega Kaczynskega se poigrava tudi s klišejsko korelacijo med genijem, kakor so ga opisovali med študijem matematike, in med blaznežem, kar naj bi kasneje postal. Lik znanstvenika v starejših letih sovpada s persono Teda Kaczynskega in v uprizoritvi igra vlogo posredovalca ideologije manifesta v tako rekoč neokrnjeni obliki. [...] Kontrastno pa sta v sklepnem prizoru usklajeno nastopila dva pozavnista, ki sta na odru v živo igrala svoji glasbili. Zelo učinkovito sta se pojavila kot klic, hrepenenje po resničnosti in kot močna protiutež zaigrani neresničnosti pretvarjanja in umetne inteligence z začetka predstave.

Uprizoritev že takoj skoči v atmosfero svojega protagonista, s scenografijo Damirja Leventiča, ki ustvari realistično rekonstrukcijo notranjosti hiške Kaczynskega, majhen, dokaj zapuščen prostor z različnimi predmeti, namenjenimi sestavljanju bomb. Posrečen koncept postane točka fascinacije, ko nastopajoča iz rekvizitov začneta izdelovati repliko bombe. Z vsakim predmetom, ki ga uporabita, se pozornost pelje na druge podobne predmete v prostoru, s tem pa v zgodovinski kontekst in natančne detajle scenografske zasnove, ki o protagonistovem življenju pove dovolj, da se ustvarjalni ekipi ni treba preveč ukvarjati z biografskimi podatki, ampak se lahko osredotoči na filozofijo in misel. Igralca prehajata iz vloge v vlogo, pri čemer na ključnih točkah eden od njiju prevzame vlogo Kaczynskega, nato se vrne v vlogo samega sebe, novinarja, prijatelja ... Odločitev, da se vloga protagonista razprši med oba igralca, uprizoritvi še dodatno omogoča, da se izogne dokumentarističnemu prikazu nekega življenja, ki je danes že popolnoma zabrisano s pop fascinacijo, in se lahko osredotoči na njegov manifest, ideje in akcije. Kaczynski tako postane zgolj izhodišče za premislek današnje družbe, raje kot osrednja figura uprizoritve četudi je njen temelj in gradnik. Gre za uspešen kod razmisleka, ki se ogne zgolj reinterpretaciji že znanih dejstev, ampak jih raje obrne v sodobnost in obogati z lastnimi mnenjskimi izhodišči, družbenimi situacijami, splošnim kontekstom.

Manifest se poigrava s časom, prevprašuje pojem resnice, tako v družbenopolitičnem kontekstu kot tudi v kontekstu gledališča in tehnologije. Predstava se poslužuje občinstvu že znanih filozofskih dilem o resnici in fikciji, kot je na primer resnična telesna prisotnost človeka v prostoru ali njegova prisotnost na fotografiji ali televizijskem ekranu. [...] Sicer pa tematiziranje odnosa med resničnim in fikcijskim ostaja pri že znanih zgodbah, kot je na primer zgodovinsko pretvarjanje resničnosti s pomočjo fotomontaže oziroma cenzure slik, ki so nastale v Sovjetski zvezi, kjer so problematične politične osebnosti brisali s fotografij. Fotomontaže in manipulacije fotografij in videov so dandanes še pogostejše, pri čemer se ustvarjalci predstave fenomena lažnih novic (fake news) zgolj dotaknejo. Ustvarjalci predstave v dramaturgijo vpletejo tudi vlogo umetne inteligence, saj igralca odigrata prizore po predlogih, ki jih zapišeta ChatGpt in Deepseek po tem, ko sta vanju vnesla napotke, pri čemer se dotikata vprašanja izvirnosti in človeške kreativnosti. [...] Prizor deluje kot sanje – tako kot človek v sanjah generira bitja, takotudi tehnologija ustvarja dematerializirane človeške podobe, kamor se lahko ljudje potopimo, hkrati s tem pa si zastavljamo vprašanje, kaj sploh je resnično. In kaj pravzaprav pomeni smrt človeka, če lahko ta živi naprej v svetu virtualne realnosti? Predstava nas napoti k temu, da ponovno premislimo odnose med realnim, resničnim, fikcijskim in virtualnim, pri čemer se zdi, da te teme najboljše nagovarja prav jezik gledališča.

Predstava je komorna. V nasprotju z radikalnim besedilom, ki jo je navdihnilo, ostaja njena gledališka oblika razmeroma tradicionalna in minimalistična. Njena največja vrednost je v besedilu samem in postopku ustvarjanja, ob tem pa v številnih navezavah na druge pisatelje, kot sta Dostojevski in Kundera. Dramsko besedilo je nastalo predvsem na temeljih samega manifesta in drugih spisov Kaczynskega o lastnem življenju. Zanimivo dramaturško sredstvo je uporaba umetne inteligence pri pisanju dramskega besedila, saj se njene besede pojavijo v enem najprivlačnejših prizorov v predstavi. [...] Najzanimivejši trenutek Manifesta je prizor, v katerem Željko in Vito dobita nalogo, naj napišeta monolog o svobodi, in se odločita, da bosta to naredila s pomočjo UI, pri čemer eden uporablja ChatGPT, drugi pa DeepSeek. Rezultat je komičen. UI generira pompozne, čustveno preobložene, tradicionalno strukturirane monologe, ki bi bili le stežka deležni odobravanja sodobnih dramskih kritikov. Igralca jih uprizarjata prav tako humorno in pri tem še poudarjata izumetničenost in okornost generiranih besedil. Ta prizor lahko postavimo v nasprotje z enim prejšnjih dialogov, v katerem Vito prizna, da se boji, da ga bo zamenjala tehnologija. Vendar monologi, ki jih je ustvarila UI, pokažejo, da se zdi tak scenarij precej malo verjeten. Vredno je omeniti tudi, da sama zamisel o sodelovanju gledališča in stroja ni nič novega. Že italijanski futuristi, Prampolini in drugi, so sanjarili o gledaliških eksperimentih z avtomati.