Luna na cesti
- Ravil Sultanov
- Nataša Sultanova
- Likovna podoba, kostumi, rekviziti: Barbara Stupica
- Scenografija: Sandi Mikluž
- Glasba: Nino Rota
- Oblikovanje svetlobe: Matjaž Brišar
- Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič
- Vodja predstave: Janez Pavlovčič
Luna na cesti je nostalgična predstava o pozabljenem klovnu, ki se ponoči sprehaja po praznih mestnih ulicah. Ljudje so že zdavnaj pozabili na klovne, na smeh in veselje. Ker nima več dela, se klovn lačen potika naokrog in po smetnjakih brska za hrano. V zapuščeni ulici opazi zbledel in raztrgan plakat, ki ga spomni na blišč cirkusa, v katerem je nekoč nastopal. Izza oblaka se prikotali luna ... Ali, kot pravi Ivan Peternelj, režiser predstave: »Gledališče je črn čarovniški klobuk. Predstava Luna na cesti je nostalgična miniaturka za dva klovna. Klovn potepuh ter muhasta in boemska klovnesa se srečata, ko noči zavlada polna luna in se z nje osuje skrivnosten prah, ki vsakogar začara in obnori. Klovni so nepredvidljiva in zagonetna bitja in tako pride do prismuknjenih zapletov, v katerih je vse dokaj nelogično, nesmiselno in nerazumljivo. Ampak klovni že vedo, kako in kaj, tako kot ima vsak otrok svoj prav s svojo predstavo o svetu. Naj živijo klovni, solze in smeh.«
Če je torej 'klovnovska' polovica označbe Lune na cesti zasluga prekaljene cirkuške dvojice [Ravila in Nataše Sultanovih] in njunih akrobatskih vrlin, pa sočasna 'poetičnost' pritiče subtilnim režijskim posegom Ivana Peternelja. Peternelj je kot režiser že nemalokrat izkazal dragocen čut za uravnovešeno nagovarjanje mlajšega občinstva […], ki ga – tako se zdi – razume kot izjemno senzitivno; nadobudneže obravnava kot zelo dojemljive sprejemnike, ki ne potrebujejo odvečnih opisnih/verbalnih spremljav, pač pa čim bolj odprte scenografske kode. Ta nevsiljivost razpira otroško domišljijo, uri drugačne vrste koncentracijo, jim osamosvaja mišljenje, hkrati pa se tej igri večpomenskosti v 'zrelejši' obliki ne ogne niti odrasla populacija. [...] Sorodno se tokrat njegova režijska misel spoprime tudi s cirkuškim miljejem.
Neverbalna Luna na cesti poetičnost razvija na osnovi manjših in večjih stikov, z uporabo različnih elementov, ki predstavo zazibajo v nadrealistično ozračje, z nostalgičnimi toni. [Poganja jo] polnokrvna izvedba dvojice nastopajočih, razgibajo pa njuni mestoma prav presenetljivi ali pač komični triki. Nanje se ne odzove le mlajši del občinstva – tako kot poetična zasnova s svojimi simbolnimi in drugimi pomeni morda ne nagovori le odrasle publike.
Nepretenciozna in prisrčna klovnovska miniaturka, kakršne zaradi pomanjkanja izšolanja klovnov pri nas ne vidimo prav pogosto. Ustvarjalci na čelu z režiserjem, sicer igralcem Ivanom Peterneljem, so našli navdih pri italijanskem filmskem nadrealistu Federicu Felliniju. […] Predstava, polna cirkuško-klovnskih veščin, bo ob otožni melanholični atmosferi gotovo najbolj razveselila najmlajše občinstvo.
Če so ustvarjalci z Luno na cesti na odru želeli ustvariti mitično pokrajino, v kateri bodo v magičnosti zaživeli vsakdanji predmeti, med njimi čisto navadna bela moka, frnikola, rdeč dežnik, jim je to vsekakor uspelo. Zasluga gre izjemni fizični odrski prisotnosti performerjev Ravila in Nataše Sultanov, ki pozornosti občinstva ne lovita z virtuoznostjo cirkuških veščin. […] Odrsko poezijo dopisuje minimalistična igra svetlobe, na neilustrativen način, s preseganjem zgolj osvetlejvalne funkcije akterjev in prostora soustvarja ritem in atmosfero predstave, ki jo morda še bolj kot referenčna izbrana glasba […] določajo mokasto čarobne tišine, pri čemer se zdi, kot bi dramaturgijo predstave pisalo srce klovna. Nepredvidljivega, igrivega, na trenutke nelogičnega, in vendar tako elementarnega, naravnega, življenjskega.
- Župančičeva nagrada 2013 Ivanu Peternelju med drugim tudi za režijo predstave Luna na cesti
- nagrada za poetično neverbalno gledališče na festivalu Zlata paličica 2013 Nataši Sultanovi in Ravilu Sultanovu za predstavo Luna na cesti