Boško in Admira

Gre za dokumentarno uprizoritev, ki mojstrsko krmili občutljivo ravnovesje med avtentičnostjo in umetniško interpretacijo, ne da bi bila pri tem grandiozno teatralna ali melodramatična. Izogiba se tudi vsakršni moralni doktrini, ki bi se zlahka prikradla v obravnavo teme, hkrati pa ji s prehajanjem med dejanskim in simbolnim uspe zgodbo Boška in Admire umestiti v prostor univerzalnosti, v katerem ni v ospredju njuna neomajna ljubezen, ki vztraja tudi v smrti, temveč kontekst njune smrti – vojna in zločin. S tem pride v prvi plan tudi vprašanje vojne fotografije, vojnega poročanja in njegove namembnosti, raziskovanje te novinarske struje na tanki meji med senzacionalističnim in informativnim, med izkoriščanjem tragedije za gradnjo kariere in dejansko humanitarnostjo. Uprizoritev spretno preizprašuje etiko reprezentacije in se usmerja k razmisleku o tem, kako se ustvarjajo in reproducirajo pripovedi o trpljenju. S tem ustvari nekakšen hommage žrtvam, hkrati pa jasno kritizira sisteme, ki posredujejo njihove zgodbe. [...] Uprizoritev tako bravurozno preide iz začetne kritike pop interpretacij zgodbe, prek možne interpretacije dejanske zgodbe, do končnega prizora, v katerem jo vpne v celovit kontekst svetovnega ustroja, ne da bi se pri tem na katerikoli točki pretvarjala, da ve več od sprejemnikov, več od ljudi, ki so jo ustvarili. Boško in Admira se izrisuje kot za zdaj najboljše delo Žive Bizovičar in gotovo ena od najboljših uprizoritev Slovenskega mladinskega gledališča zadnjih let, ki se v njihov ustvarjalni korpus vpenja z njim domačim filozofskim in gledališkim kodom, a ga povzdiguje s tankočutnostjo, svežino in odprtostjo do možnosti onkraj tistega, o čemer smo že prepričani.

Kompleksnost obravnavane vsebine režiserka tako po eni strani gradi z odgovornostjo in primerno distanco, po drugi pa njeno senzacionalistično podajanje, ki ga v uprizoritvi denimo spremljamo v uvodnem podkastu, podčrtava s parodiranjem, ironijo in mestoma cinizmom. [...] Igralska zasedba, ki jo tvorijo Primož Bezjak, Nataša Keser, Boris Kos, Stane Tomazin in gostja Kaja Petrovič, se izkaže kot izjemno gibka v prehajanju preko različnih leg izrekanja in jezikov. Na oblačilnosti izgrajena kostumografija Nine Čehovin za zaščitni znak jemlje usnjene jakne, ki dodatno nakazujejo prehajanja med liki. Igralke_ci v uprizoritev spretno vnašajo pravo mero humorja, ki ga hipoma spet preusmerijo v resnejše tone. S sorodno senzibilnostjo so ustvarjeni poskusi vživljanja v življenje protagonistov, ki v sebi ves čas nosijo tankočutno distanco, poudarjeno zavest uprizarjanja, ko se denimo Tomazin in Petrovič kot mlada zaljubljenca na začetku uprizoritve zbujata, ali kasneje, ko Keser in Bezjak uprizarjata fantazijski film nadaljevanja življenja Boška in Admire (v izrazito efektivni odrski implementaciji filmskega jezika vse do izkoristka oboka vrat dvorane kot filmskega kadra). Njihove levitve v različne vloge, ki jim mestoma posodijo le glas (na primer kot starši, ki jih sicer nemo vidimo na posnetku), spet drugič tudi telo, podčrtavajo odločitev ustvarjalne ekipe, da se ne prepustijo fantazijskemu iluzionizmu ali dodajanju k zakladnici mitologizacije izbrane vsebine.

Kje so meje senzacionalističnega poročanja? Se sploh lahko izognemo vojni? Ali se že ves svoj obstoj nenehno ujemamo v iste zanke? Živa Bizovičar in ekipa nam s pretresljivo gledališko izkušnjo odpirata paleto vprašanj, na katera nimajo odgovora. [...] Igralska ekipa je složna in deluje kot dobra celota. Nadvse presunljiva in izstopajoča je Nataša Keser, ki s svojo bodisi Admiro, vplivnico, naratorko ali abstraktno pojavo znanilke smrti like odigra z močnim občutkom in senzibilnostjo. Njena odrska prezenca je v vseh segmentih predstave natančna in predana. [...] Predstava odstre ogromno brutalnih resnic in odpre veliko vprašanj, na katera ne poda odgovorov in ne nakazuje 'prave' poti. Pokaže in dokaže le, kakšen je svet v resnici, ujet v zanke s ponavljajočimi se napakami. Pa ga lahko zares spremenimo? Avtorska ekipa je ustvarila pametno, raziskovalno in močno gledališče, ki z minimalnimi posegi in skromnimi elementi ustvari polno in čuteče popotovanje tako v emocionalnem, zgodovinskem kot metaforičnem kontekstu.

V fragmentarni predstavi, ki poskuša razreševati vozle v brezkončnih enigmatičnih zankah (tako so namreč zaokroženi prizori), gledalce senzibilizirajo za poglabljanje v razmisleke o razlogih za ponavljanje strašnih anomalij v zgodovini človeškega obstoja. Izrisujejo se scenariji doživetega in zamišljene imaginacije nikoli živetega. V usodnih stikih, intimnega in javnopolitičnega se sopostavljajo različne perspektive, ki pa ne pojasnjujejo vzrokov za dejanski zločin na sarajevskem mostu ljubezni ali za izkrivljenosti uma v obči tragiki človeštva. Z igralci v več funkcijah, vlogah in interpretacijah prehajamo skozi gledališke kompozicije notranjih in zunanjih prizorišč, smo med prostori različnih ideologij na vratih svobode in ujetosti, v dejanski geopolitični sliki vojnih mrež sveta, na zemljevidu mesta v vojni ali celo v temnici, ki izostri pogled na dve trupli, na sinonima za preštevilne in brezimne žrtve brezumja. Različni pretresljivi jeziki sozvočnih in antagonističnih naracij, naj gre za besedilno, zvočno, glasbeno, video, filmsko in fotografsko pripoved, vzpostavljajo številne asociacije, ki jih kot preranih grobov ni konca.