Noli me tangere

V gledališkem eseju Noli me tangere igralka Draga Potočnjak in igralec Klemen Kovačič prevprašujeta razmerje med umetnikom kot (etičnim in pravnim) subjektom ter njegovim ustvarjanjem. Čeprav poskušata to vprašanje nasloviti filozofsko, torej z najširše možne perspektive oziroma z najvišje ravni abstrakcije, se večinoma zadržujeta pri konkretnih primerih, predvsem pa pri primeru Rupnik. Ta primer je resda eden izmed bolj bobnečih primerov zadnjih let pa tudi dober prototipni primerek za splošnejše raziskovanje problematike [...]. Igralca se zavoljo vzpostavitve konteksta problematike nanašata na obilje filozofskih referenc od Aristotela do Kierkegaarda. Na dela slednjega se sklicujeta večkrat, predvsem v navezavi na problem 'viteza vere', torej sodobnega posamičnika, ki deluje 'onstran dobrega in zlega'; torej umetnika ali umetnice, ki deluje tako rekoč iz sebe, ne da bi se pri tem omejeval_a z etičnimi postulati. [...] Aristotel je po drugi strani relevanten za vzpostavitev razmerja med zgodbo in zgodovinopisjem, saj zatrdi, da je zgodba – vsaj kar se tiče razumevanja sveta – pomembnejša od zgodovinopisja, iz česar lahko sklepamo, da je v primeru neskladja med umetnikovimi deli in dejanji primat podeljen prvim. Nasprotno stališče igralca izrazita z nanašanjem na primer Petra Handkeja, ki bi kot dober pisatelj 'moral vedeti, da imajo besede ogromno moč', in torej 'biti z besedami bolj previden'.