SEZONA LJUBEZNI IN TEH STVARI
2023/2024 — 68. sezona
Tony Kushner

Angeli v Ameriki

Režija: Nina Rajić Kranjac
Pred pragom tisočletja in Perestrojka
Po prevodu Katje Zakrajšek
Premiera: 15. 10. 2023
Predstave
petek / 8. 3. / 17:00 / Spodnja dvorana, dvorišče in drugi prostori / Razprodano
sobota / 16. 3. / 17:00 / Spodnja dvorana, dvorišče in drugi prostori / Razprodano
ponedeljek / 18. 3. / 17:00 / Spodnja dvorana, dvorišče in drugi prostori / Razprodano
Ustvarjalci
  • Dramaturgija: Dino Pešut
  • Scenografija: Urša Vidic
  • Kostumografija: Marina Sremac
  • Glasba: Branko Rožman
  • Asistent režije: Jaka Smerkolj Simoneti
  • Asistentka scenografije: Maruša Mali
  • Zunanje oko: Tibor Hrs Pandur
  • Svetovalka za slovenski jezik: Mateja Dermelj
  • Oblikovanje svetlobe: Mojca Sarjaš
  • Oblikovanje zvoka: Sven Horvat, Branko Rožman, Marijan Sajovic
  • Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
  • Vodja predstave: Liam Hlede
  • Vodji predstave na vajah: Demijan Pinterič, Jera Topolovec
Opis

Angeli v Ameriki, gejevska fantazija na nacionalne motive Tonyja Kushnerja, so po praizvedbi postali gledališki dogodek, kanon poznega dvajsetega stoletja in avtentičen umetniški dokument časa, v katerem se je akumuliral presežek zgodovine. Ta razprostranjena dvodelna drama v osmih dejanjih preizpraša celo vrsto paradoksov – življenje, obdano s smrtjo, upanje, ki ga je najedel obup, bes v srčiki nežnosti. Kushner zajame pozno dvajseto stoletje, zimo, ki združuje leti 85 in 86, čas pošasti, ko stari svet razpada in se drobi, novi svet pa se še ni vzpostavil; ko stari bogovi padajo, novi pa se še niso rodili; ko mladost umira, stare ideje pa se prijemljejo kot plevel, ki čaka, da bo izrut.

Angeli v Ameriki so drama ostre in široke diagonale, ki spaja žive in mrtve, raj in pekel, levico in desnico, komunizem in kapitalizem, angele in ljudi, svetnike_ce in demone_ke, disko in pogreb. To je čas katastrofe, nujnosti, tektonske plošče se premikajo, smrt riše koncentrične kroge, apokalipsa pa nestrpno čaka. V drami sledimo prestrašenim otrokom nekega okrutnega obdobja, zdravim in bolnim, ki so v valu epidemije aidsa sežeti na vsega nekaj prijateljskih vezi in naključij. Nekje v New Yorku se zapira neverjeten ljubezenski štirikotnik in v času, ko je edinole smrti za odmet, vsak_a od protagonistov_k zahteva še življenja, še malo ljubezni za povrh. In vsakteri_a od njih, čeprav razgaljen_a in ranljiv_a, bo kljub prepovedi in tveganju še naprej dirjal_a, grabil_a in hlepel_a. Skratka, hlastno živel_a.

Iz tiska

Poleg scenografije in odrskih učinkov k celovitemu načinu potujitve prispevajo tudi igralske interpretacije. Ansambel predstave deluje kot dobro uglašen klavir: igralci vešče žonglirajo z različnimi slogi in se izjemno predano in osredotočeno lotevajo svojih vlog, pri čemer je treba poudariti, da jih skoraj vsi igrajo po več. Igralci mobilizirajo vsa svoja telesa, pripravljeni telesnost  likov poudariti kot zagatno – v Predovi viziji Louis in Joe Pitt povsem gola simulirata prizor seksa v vlažnem pesku –, enako pa tudi njihovo psihično stanje, kar lahko vidimo v izvrstnem prizoru, v katerem se Harper Pitt v eni svojih halucinantnih epizod skuša s pomočjo stojala za plašče povzpeti na privzdignjeno platformo. Poleg tega vsi igralci svoje vloge interpretirajo z določeno brechtovsko distanco, vsi so nekako 'premaknjeni', pogosto v znamenju karikature. […] Šest in pol ur mine, kot bi trenil. Takšen vtis naredijo ti Angeli. Lahko bi jih gledal še ure, vsekakor pa si jih nameravam ogledati še kdaj. Časovni dinamiki predstave je vsekakor v korist redno menjavanje izvedbenih prizorišč, zaradi česar ima občinstvo občutek, da »sodeluje«, da je dejavno, ne pa da le pasivno gleda. Poleg tega je izjemno, da uporabijo prav zunanje prostore, tako da imajo gledalci ne le med odmori, ampak tudi med samim potekom predstave možnost priti do svežega zraka, kar je element, ki ga v šesturni uprizoritve ne smemo podceniti. Avtorski ekipi je iz te kronotopsko in tematsko zelo 'konkretne' in 'določene' predstave (ključne besede: Amerika, osemdeseta, AIDS) uspelo izčrpati vso njeno vsečasnost in aktualnost za družbeno okolje, ki morda ni njeno primarno občinstvo, torej (post)jugoslovanska (post)tranzicijska družba, pa naj gre za obče pomembne teme gejevskih – in gejevskih-kot-človekovih – pravic in svoboščin, za še eno, nedavno globalno zdravstveno krizo (seveda pandemija koronavirusa) ali breme zatiralskega političnega sistema, tako sedanjega (kapitalizem) kot preteklega (komunizem).

Za Slovensko mladinsko gledališče je obe drami prevedla Katja Zakrajšek, specialistka za sodobne lege in spolno občutljivo rabo jezika. [...] Pri Angelih Nine Rajič Kranjac se ves čas zdi, da se odigrava 'večja drama', uprizoritev še dodaja družbene nanose. Poslušamo Reaganove govore na eni strani, na drugi pa dobimo cel kratek kurz ruskega 20. stoletja, vzpona in padca svetle in izjalovljene ideje. Vidimo, kako so v Rusiji ubijali svoje državljane, in vidimo, kako jih Amerika ubija tako, da si ne morejo privoščiti zdravstvenega zavarovanja. Vidimo tudi ljudi v skafandrih, ki nujno prikličejo našo epidemijo in vse socialne razpoke, ki so se pokazale ob njej. [...] Od presežkov uprizoritve je treba izpostaviti vsaj še Natašo Keser. Ob Kushnerjevi distribuciji človeških in angelskih nalog večinoma nosi še vse tisto, kar je Angelom dala ta uprizoritev, se pravi predvsem preizpraševanje naše pripravljenosti za konec in morda za še en začetek.

Čeprav predstava od gledalcev razen prehoda na drugo prizorišče ne terja nobene posebne interakcije ali sodelovanja, nam ponudi izkušnjo, ki je toliko bolj spomina vredna: vpletenost. Duhovitost, bivanjska tesnoba, s katero se vsi spopadamo, pa jo vendar pogosto skrivamo, trud in trenja v odnosih, krize identitete so vse prepreke, s katerimi se sooča vsak. Namesto, da bi (nam) zgolj pokazala skrajne razmere, v katerih so se znašli liki, namesto da bi jih postavila na moralni piedestal ali jih nekako napravila za več kot človeške, uprizoritev poskrbi, da ostanejo natanko to: človeški. Predstava Nine Rajić Kranjac seže prek stereotipiziranja, ki je včasih značilno za prikazovanje nenavadnih duševnih stanj, kvirovskih likov ali kakršnekoli druge vrste družbenih odklonov. Poseže globlje od tega. Reči moramo, da je ansambel Mladinskega brezhiben – kot običajno je najmočnejši element predstave. Vsak igralec ali igralka izžareva prezenco, zaradi katere liki ne postanejo le verodostojni, temveč tudi živi. In čeprav bi se zaradi nekaterih režijskih odločitev, kakor na primer te, da so tolikšen del predstave postavili zunaj, lahko spraševali o razsodnosti ustvarjalcev in čeprav bi se dalo razpravljati o tem, ali res mora biti tako dolga, gre še vedno za izjemno močno predstavo, predstavo, polno življenja.

Raje kot z eksplicitnim in neposrednim vključevanjem sodobnih zgodb v Kushnerjevo narativo se uprizoritev zanaša na moč sugestivnih podob, ki ujamejo bistvo našega kolektivnega spomina in reproducirajo trenutke, ki so se nam v zadnjih letih vtisnili v zavest. [...] Uprizoritev se stalno zaveda, da se prizori zavrženih ljudi odvijajo onkraj gledališča, in svoj fokus usmeri prav v hinavsko pozicijo malomeščana (iz katere sebe ne izvzema), ki govori o stiskah drugih, o njih dela uprizoritve, piše članke ipd. [...] Da gre za uprizoritev, v kateri se zdi, da vsak člen razume svoje poslanstvo pri snovanju idejnega koncepta, kaže tudi izpiljena kolektivna igra Primoža Bezjaka, Damjane Černe, Nataše Keser, Borisa Kosa, Klemna Kovačiča, Jerka Marčića, Anje Novak, Adriana Pezdirca in Staneta Tomazina, ki suvereno vstopijo v ta trdno zgrajeni svet ter se brez odstopanj vržejo v raziskovanje notranjih svetov svojih likov. Čeprav jih interpretirajo v izredno dramski maniri (ne v slabem smislu), vseeno ohranijo stopnjo distance, samoironije, celo podtalnega cinizma, vpisanega v dramsko predlogo. Igralci v svojih upodobitvah ujamejo kompleksnost likov in razkrijejo njihove pomanjkljivosti, ranljivosti in posebnosti. Spretno krmarijo po čustvenih vrhovih in dolinah ter se nikoli ne izognejo njihovi strastni in včasih nestanovitni naravi. S tem pa udejanjijo vizijo likov, ki niso le arhetipske figure, temveč tudi posamezniki, ki odsevajo kompleksnost človeških izkušenj.

Vznemirljiva je režijska zasnova halucinacije, ko Preda obiščeta dva prednika in ga izzivalno spodbujata, da kljub obolelosti za aidsom sebi dokaže, da njegova usoda ni le smrt. Adrian Pezdirc začne z recitacijo svojih identitetnih dejavnikov – od tega da ima babico iz Metlike, do tega da v sebi čuti Stonewall, ko prednikoma dokazuje, da to, da Pred boleha za aidsom, ni edina omembe vredna osebnostna okoliščina. [...] Cohnovo trpljenje ni trpljenje homoseksualca, ki boleha za aidsom – boleznijo marginalizirane gejevske drhali, temveč trpljenje aristokratskega republikanskega heteroseksualca, ki ima spolne odnose z moškimi, zato je kot razredna kritika zdravstvenega sistema tudi prikazano posredno – na televiziji, kar je ena od bolj premetenih in osvežujočih režijskih odločitev. [...] Ob koncu uprizoritve je pred občinstvom temeljno vprašanje: iz kakšne prsti klije zahodna svoboda? Odgovora pa ne dobimo na pladnju, ampak ga moramo poiskati v spominu na preteklih šest ur, ki so pod režijsko taktirko Nine Rajić Kranjac minile v znamenju subtilne ironizacije ameriške družbe, ki na plečih lastne hegemonije odloča o svobodi marginaliziranih skupin doma in po svetu.

Dramaturgija Dina Pešuta se je naslonila (tudi) na improvizacijske elemente, nastale v tem procesu – tako vpeljani elementi socialistične 'pošasti' kot večnega strahu vseh in vsakršnih ameriških politikov, Černobil, hrana revežev (kuhan krompir), bombne eksplozije na prav izreden način vzpostavijo dialog z današnjo globalno politično (anti)situacijo. Hierarhični model vseh pošasti na svetu, ne glede na to, ali so zdravstvene, vojne ali gospodarske, je enak – skrajno poteptani in skrajno privilegirani. Razlika je vedno samo razredna. Ameriko je treba v kontekstu ideje globaliziranega sveta dojeti kot današnji hiperpolarizirani svet, angele pa kot vse nevidne žrtve polnorih idej, grandiozne politične ignorance in pripravljenosti na grozo. [... V]se pohvale domiselni režiji, ki si je od svojega občinstva drznila zahtevati čas, koncentracijo in minimalno interakcijo, gibanje. Lepo je videti, ko režiser/režiserka občinstva ne podcenjuje , temveč ga opogumlja.

Predstava večinoma ostaja zvesta besedilu, izjemno dobro izoblikovane osebnosti dramskih likov so večini igralske zasedbe pisane na kožo, najbolj pozitivno pa preseneti Primož Bezjak v vlogi Belize, bivše drag kraljice. Artikuliranost in energija igralcev in igralk skupaj z izjemno pronicljivimi dramskimi dialogi ohranjajo dogajanje živo kljub njegovi dolžini [...]. Elementi svetlobe, odboj zvoka, senčenje, megla in uporaba polkrožne arhitekture atrija Akademskega kolegija vzpostavijo mistično ozračje, gledališče postaja polje igre, kjer so čudeži mogoči. [...] Gledališki jezik razume bližino smrti, vse bolj postaja svetišče, in prav ta ekscesivna teatralizacija, izkoriščanje zunanjih prostorov in sublimnost vizualnega izrisujejo podpis režiserke. Nina Rajić Kranjac inovativno stopnjuje in prepleta svojevrsten gledališki jezik, s tem trajajočim dogodkom pa opozori na toksično dimenzijo prisilne heteroseksualnosti, značilne za vse sloje družbe, ter na majhnost posameznikovega življenja v razmerju do globalne politike, še bolj pa do lastne končnosti.

Predstava, ki z dvema odmoroma vred traja nekaj več kot šest ur, se prične in konča zunaj gledališke dvorane, na prostem, popelje nas celo na redko izkoriščeno notranje dvorišče Akademskega kolegija, ki se izkaže kot zelo hvaležno prizorišče. [...] Vredno je izpostaviti Natašo Keser, ki je v vseh svojih vlogah, zlasti kot bolničarka ter neprizanesljivi, avtoritativni angel, fantastično prepričljiva, Adrian Pezdirc izkazuje vse odtenke nežnosti, krhkosti, hkrati pa moči in trdoživosti za aidsom obolelega Preda Walterja. Anji Novak uspe nesrečni in osamljeni mormonki Harper, ki uteho zaradi moževe odsotnosti išče v prekomernem jemanju tablet, vdihniti živost, polnokrvnost in karakter. Nina Rajič Kranjac z različnimi režijskimi prijemi ter spretno rabo scenografije in različnih prizorišč ambiciozno gradi zgodbo in spretno odpira mnoštvo tematik, ki jim zlahka najdemo vzporednice ali odvode v sodobnem času (pandemija koronavirusa, vojne, verski konflikti in pravice LGBTQ+ skupnosti), krmari med resničnimi in sanjskimi svetovi, komičnim in tragičnim. Predstavo dodatno bogati mnoštvo jezikov, v katerih je uprizorjena (vsi so prevajani); poleg slovenščine in hrvaščine lahko slišimo še angleščino, francoščino, jidiš in nekaj aramejščine.

Pod naslovom Angeli v Ameriki sta se v monumentalno celoto, dolgo neverjetnih sedem ur, zlili drami, poimenovani Na pragu tisočletja in Perestrojka, sprva zamišljeni kot samostojni deli. Da gledalec sedem ur (sicer z odmori) nepremično sedi v temi gledališke dvorane in ob tem še celo uživa, lahko doseže samo absolutno briljanten komad. Slovenska produkcija Angelov v Ameriki, ki smo si jo ogledali v Slovenskem mladinskem gledališču, je bila res nekaj krajša, sicer pa je zvesto sledila Kushnerjevemu besedilu in viziji ter ujela duha dela, tako da je s skopo scenografijo in očitnim razbitjem četrte stene občinstvu dopustila, da odkrito sledi spremembam na odru in prelivanju iz prizora v prizor, preobrazbam igralcev iz lika v lik. Predstava se je začela pred vhodom v gledališče, na ledenem dežju, nato pa se preselila v spodnjo dvorano Mladinskega in ob dveh priložnostih občinstvo popeljala na notranje dvorišče stavbe, kjer je ekipa odigrala magistralni in vročični vrhunec predstave, metež golih in polgolih teles, dima in militantnih angelskih razglasov. Prijetna in tematsko ustrezna je bila tudi malica, sestavljena iz kuhanega krompirja z margarino in kozarčka vodke – dobrodošla poteza, ki je gledalcem zagotovila, da jih pred velikim finalom ni pobralo od mraza in lakote.

Dolga, vztrajna plovba po viharnem morju, polnem nepredvidljivih in neznanih doživetij, nekaj takega kot plovba vseh, ki so se v Ameriko odpravili iskat boljšo prihodnost, pravično družbo, lepše življenje. Tak vtis ustvarja celota, tisti, ki so se pravkar izkrcali, pa gledalce na plovbo tudi pospremijo. Časovna elipsa gledalca popelje v Ameriko zgodnjih osemdesetih let preteklega stoletja: v družbo relativno urejenega sveta se naseli tisto; neozdravljiva bolezen, kuga, aids. Označena kot bolezen homoseksualcev razgalja vse – od intimnih razmerij do visokega političnega vrha, družbene strukture se podirajo kot hišica iz kart. [...] Kompleksna uprizoritev, ki potuje po materialnih in nematerialnih prostorih in časih, je uspela ustvarjalni ekipi pod režijskim vodstvom Nine Rajić Kranjac.

Gostovanja

  • Festival Borštnikovo srečanje, Maribor, junij 2024
Gradivo za novinarje
ZAHVALE

Hvala Demijanu Pintariču, Jeri Topolovec, založbi Studia humanitatis