Poslednji kanček fikcije

Bezjak začne svoj nastop s pozdravom in nagovorom občinstva: že njegove uvodne besede prebijejo nevidno četrto steno. Ni dvoma, da smo v gledališču, v Mladinskem gledališču, kot nas pozdravi. Tudi predstavi se. Že na začetku torej vnese dvom: s katere pozicije izreka? Ali govori kot Primož Bezjak, ali kot igralec, ki izgovarja vnaprej pripravljeno besedilo, ali kot pridigar (njegova drža in geste deloma posnemajo katoliškega duhovnika), ali kot sodobni motivator, ki (včasih čustveno in tudi z jeznim zanosom) nagovarja publiko? Težko se odločimo, vse navedene pozicije izrekanja se zdijo vsaj malo prave. A v vseh je prisotno tudi nekaj fiktivnega. Ali se tudi izključujejo med seboj? Verjetno ne. Vse so prave, resnične, a zdi se, da nobena ne prevlada in noče prevladati. Vse so v poteku predstave/performansa preigrane in na neki način obdelane, a nobena v celoti ne prevlada. To je odličen moment predstave – prav to drsenje pozicije izrekanja, kar seveda na zanimiv način stopa v dialog z njeno témo. [...] Poraja se kup vprašanj, idej in razmislekov, kar je bil gotovo ključni namen avtorjev predstave: sprožiti razmislek o splošnih mestih, ki se zdijo skorajda samoumevno sprejeta in vnaprej dana, pri čemer seže mnogo dlje od konfesionalne (katoliške) vere in k najglobljim vzgibom naših vsakdanjih verjetij, verovanj, vrednot.

Besedilo je skrbno napisano in stkano v zaokroženo celoto ter je za dekoncentriranega gledalca na nekaterih delih nerazumljivo, ampak to ga naredi nepopisno zanimivega. [...] Hvalevreden igralec ima odlično dikcijo, ko je govoril, se ga je razumelo in slišalo povsod, bil je zelo sproščen, govorjeno je podkrepil z gibalnim. Med gibalno in govorno povezavo se pojavi še usklajenost z glasbo, ki jo ustvarja pevski zbor v ozadju. Živa glasba vsekakor da poseben pridih sami zgodbi, spominja na antično grško gledališče.

Bezjakov govor v nekaterih delih postaja prepričevalen, sakralno manifesten, v nekaterih delih gestikuliran, morda celo političen, spet drugič popolnoma gledališki, saj občinstvu ponuja možnost zamišljanja in predstavljanja prizorov, občutij in situacij, ki jih opisuje. Minimalno prehajanje med načini govora je natančno odmerjeno, Bezjaku lahko na trenutke popolnoma verjamemo, drugič spet v nas vzbuja dvom in smeh. Besedilo je esejsko filozofsko, pomensko nabito in ne dopušča tavanja po metaforičnem balastu. Temeljna filozofska vprašanja o posameznikovi zmožnosti udejanjanja v svetu, o kreiranju smisla in pomena ter njegovi (ne)moči v sodobni družbi so podkrepljena s primeri iz igralčevega ali režiserjevega življenja. Njegov monolog tematsko prekinjajo zborovske pesmi in s tem gradijo vse bolj napeto dramaturgijo, hkrati pa vzpostavljajo razmerje med posameznikom in množico (zbor je oblečen v črne majice z raznoraznimi promocijskimi, motivacijskimi, aktivističnimi napisi in znamkami), v katero se na koncu predstave Bezjak tudi zlije.

Kako igralec ve, da ni poslan od boga?
Poslan ima poslanstvo? [...]
Pridigal nam je igralec?
Pridigal nam je Primož Bezjak?
Če je igralec hkrati 'Primož osebno', kako se z njegovo osebnostjo na odru pogovarjajo člani Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič (in obratno), kako pa se z vsemi njimi pogovarjamo gledalci in poslušalci?
Smo res poslušali pridigo? [...]
Kaj je pravzaprav cerkev, ki ima lastno državo?
Osebno je politično?
Brezosebno ni politično? [...]
Čemu ločevanje med konzervativci in levičarji (oziroma domneva kakršnih koli shizm), če zagovarjamo ljubezen?
Gledališče je biorazgradljivo … za razliko od kritike, ki je sežigljiva … oder se pa ne more vneti, da, zaradi prepovedi kajenja … ali prepovedi življenja?
Zaupanje je lahko le brezpogojno …
Ljubim <3

Glavno vprašanje predstave je, kako pride do odločitve, da v nekaj verjamemo – naj bo to ideja, ljubezen, tudi cerkev ali gledališče.

Poslednji kanček fikcije Borisa Nikitina se je na osnovi evangeljskega odlomka o nejevernem Tomažu, ki je želel argumentirati obstoj krščanstva, podal na neskončno potovanje odgovarjanja na vprašanja, ki predstavljajo filozofsko podstat obstoja človeka kot človeka. Namreč: Biblija, kljub splošnemu prepričanju, o Tomažem prstu v Kristusovi rani nikjer ne govori. Je Tomaž morda zavrnil racionalni dokaz in raje sprejel metafizično verovanje? Nikitin nas na odru Slovenskega mladinskega gledališča prek Primoža Bezjaka v vlogi pridigarja sprašuje, verujemo ker želimo ali ker moramo? Te teme so v primeru Poslednjega kančka fikcije idejno domiselne, atraktivne in smotrne [...].

Izčiščena uprizoritev Borisa Nikitina poskuša prek zgodbe o nejevernem Tomažu in dejstva, da trenutka, ko naj bi Tomaž zaril prst v Jezusovo rano, v Svetem pismu sploh ni, preizprašati ravni in temelje vere – kakršnakoli že je. Bezjak na odru nastopi v vlogi pridigarja, zaradi izbire kostuma, ki je izrazito vsakdanji (ob režiserju še Goran Injac), in dejstva, da se dogajanje odvija na odru, kot lik aludira tudi in predvsem na motivacijske govorce, sploh tiste, ki na ogromnih odrih pompozno prepričujejo občinstvo, naj vzame življenje v svoje roke. V svoji interpretaciji vloge je Bezjak strašljivo suveren in prepričljiv, najbolj pa zablesti v preigravanju meja med govorcem, pridigarjem in nekakšnim vodjo kulta, ki poskuša pridobiti občinstvo na svojo stran. […] Prek lastnih pričevanj igralec demistificira pogosto dvoumne meje med resničnostjo in fikcijo, gledališki medij pa dodatno poudari zabrisane meje med njima in subtilno preizprašuje naše dojemanje tistega, kar imamo za resnično in namišljeno.

Gre za nekakšen izmuzljiv eksperiment, ki prevrača ustaljene perspektive in nelinearno krmari med resničnostjo in fikcijo, pripovednim in izpovednim, performativnim in iluzionističnim gledališčem, resnim in svečanim ter humornim. V vsem tem kaosu pa nam, če nam ga uspe približno postaviti na mesto in aktivirati domišljijo, ponuja ideološko neobremenjeno iztočnico za razmislek o najintimnejših vprašanjih človeške biti.