žbam!

Najbolj natančna v preobrazbi sta Dario Varga, ki direktorjevo ženo odigra s precizno omejenimi in tako nekoliko bolj kontroliranimi in premišljenimi sredstvi, in Jure Drevenšek, ki je kot nekakšna dramaturginja in pojasnjevalec_ka, da gre za gledališče v gledališču, in ki predstavlja za stopnjo manj naivno članico ad hoc gledališke skupine. Vse skupaj izzveni dvoumno in ves čas ruši horizont pričakovanja; iz komičnih pretiravanj in travestije kot dveh izpostavljenih orodij komedije potem prehajamo do grenkih spoznanj o družbeni moči, patriarhatu in zlorabi. Taufer se teme loteva brezkompromisno, na način, ki ga pri njem poznamo že od različnih potujevanj in drugostopenjskosti iz komedij iz zgodnjega obdobja, torej od travestije in neskončega niza –  v gestiki, dikciji, kostumih – približevanj Drugemu in obupnih poskusov, da bi ga razumeli.

Prekaljeni igralski 'mački' združujejo humor in satiro, vsak svoje značilnosti lika zelo subtilno razdela v individualnosti, vsakemu se ponudi prostor pokazati njegove najboljše prvine. Vse ženske so doma v prvi vrsti žene, pa vendar felicija v resnici 'sovraži moške', doroteja nadvse ceni družinsko življenje, agata je kot najmlajša 'samooklicani vodja' gledališke skupine, neža vaška opravljivka, julijana vedno elegantno prefinjena in v resnici ne prenese nasilja. Predstavijo večplastnost žensk, ki jih družijo skupni interesi, njihovi primarni vzgibi pa se kljub temu nekoliko razlikujejo; po drugi strani pa so vse dame zelo dosledne pri prikazovanju moških kot šovinističnih, vulgarnih in patriarhalnih. [...] Največja odlika predstave je večdimenzionalno lotevanje obravnavane tematike z odstiranjem različnih plasti arhetipa ženske v družbi. Pokaže nam, kako zelo ranljivi smo v resnici, minljivi, nezmožni ubežanja družbenim ustrojem, ključno je, da jih poskušamo vedno znova naslavljati. [...] Je pa izbor 'gledališke vaje' popoln teren, hkrati neobremenjujoč a dovolj poveden, da gledalcu ponudi paket problemskih tematik, ki jih lahko racionalno ozavesti po svoje, preizprašuje na (ne)spolzkem terenu.

žbam! je zelo dobra komična drama, prepletena z grozo. Ženske, vsaka s svojimi težavami, se zbirajo na vaji, da bi uprizorile poetično, avtorsko dramo z naslovom dívčí válka. Igrajo jo izvrstni igralci, preoblečeni v ženske. Med seboj na vaji in s svojimi moškimi imajo kup težav. V predstavi je uprizorjeno tudi posilstvo, ki je odigrano na humoren način, a na obrazu pusti grozo. Gledalec se zamisli nad njihovimi besedami in dejanji. Ali ni tako tudi v naših življenjih? Ali ni bilo tako pri nekom, ki ga poznamo? [...] V vlogi Julijane mi je bil igralsko zelo všeč Uroš Maček, a izvrstni so bili vsi. Mar ženske res poznamo svet moških do obisti? So odnosi med moškimi in ženskami res tako zapleteni?

Koncept igre v igri, sicer dobro poznan gledališki fenomen, predstava žbam!, kjer pet moških igra pet žensk, ki spet igrajo pet cis heteroseksualnih moških, ena pa včasih tudi žensko, preseže dimenzije performativnosti in predstavljanja, resnice in njene maske, kot temeljna elementa gledališke logike. V predstavi namreč odpadejo reprezentacije; ko odpade ena maska, se za njo skriva še ena in tako v neskončnost. V totalnosti prevzamemo logiko njene igre in kot pravilo ponotranjimo misel, da so pravila variabilna, nedokončana in vseskozi spreminjajoča se. To nas hkrati spontano osvobaja od nenehne miselne ukleščenosti v biološki spol.

žbam! je tako predstava igre v igri, predstave v predstavi ali bolje rečeno vaje v predstavi. Vaja je zelo fragmentirana, saj peterico prizorov kar naprej moti katera od žensk, da bi pokomentirala to ali ono, izrazila pomislek ali poklepetala o svojem vsakdanjiku. Kljub temu da gre za nekakšno sestavljanko, pa gledalke zgodba ne zmede, saj igralci izjemno učinkovito prehajajo med realnostjo, ki je njihova vaja, in fikcijo, ki je vsebina njihove predstave.

[Ž]enske v predstavi žbam! uprizarjajo predstavo, v kateri igrajo svoje partnerje; igrajo jih na način, da se med igro, kot rečeno, razkrivajo oblike nasilij, s katerimi se ženske srečujejo v partnerskih odnosih (ampak tudi obče v družbi). Obravnavani so alkoholizem, fizično nasilje, spolno nasilje, izvajanje nadzora ter razosebljanje žensk. Kaj se torej zgodi, ko te vsebine na oder prinašajo moški igralci, ki igrajo ženske, ki igrajo moške? Prava karikatura ne nastaja v igranju dramskih protagonistk, ki odigravajo svoje partnerje, temveč eno metafikcijsko stopnjo prej pri igri moških, ki igrajo ženske. Ta obrat vlog namreč nikakor ne nosi enake vsebinske teže kot proces, v katerem pet žensk odigra dečke (moške), ki so žrtve nasilja; ženske v zgodovini teatra niso igrale moških, moški pa so, zaradi izključevanja žensk iz javne sfere, vključno z gledališčem, igrali protagonistke. Obenem imamo, zlasti v slovenskem prostoru, dolgo tradicijo transvestizma kot oblike množične, običajno s seksizmom izrazito obtežene zabave. Ko torej pet moških igralcev igra ženske, ki so žrtve nasilja svojih partnerjev, kar skušajo izraziti s postavljanjem gledališke predstave, ki je varni prostor v smislu, da umetnost vselej obstaja (tudi) v nekem prostoru fiktivnega, postane ključno vprašanje, kako so te ženske reprezentirane.

Gledališki gestus Vita Tauferja na sledi ustvarjanja spektakla obvladuje vse postmodernistične postopke mešanja žanrov, travestijo in premene identitet, v primeru predstave žbam! celo večkratnih in v dvojnih obratih. Mednje umešča ostre robove, kot jih narekujeta besedilo in v funkciji posredovanja pomena tudi ritem predstave. Neizprosna kritika družbe je posredovana skozi motiviko iz slovanske mitologije tistega izseka, ko ženske z ukano premagajo moške in vzpostavijo začasen matriarhat. Vse skupaj je v predstavi položeno v usta in telesa igralk ljubiteljske gledališke skupine, ki jih v tem primeru igra pet igralcev, ki z vrhunsko igro nenehne travestije gledalcu ves čas spodmikajo tla pod nogami. Na videz smešni prizori, karikature so boleče resni. Tem sledijo potujiteveni trenutki, ko se spomnimo, da smo v gledališču in ko se s tem že sprijaznimo, nas v hrbet zopet dregne stavek o tem, kako vendarle le udobno in varno sedimo. V dovršeni uprizoritvi igre žbam!, ki nas na koncu še enkrat zapelje in odloži v negotovost, so vloge Julijane, Neže, Agate, Felicije in Doroteje odigrali Uroš Maček, Ivo Godnič, Dario Varga, Sebastjan Starič in Jurij Drevenšek, sodelovali pa so še umetniški sodelavci Barbara Stupica, Urša Vidic, Matjaž Brišar in drugi.