Razcufane zgodbe

Mlada igralska zasedba štirih (Lina Akif, Daša Doberšek, Blaž Šef, Stane Tomazin) v vlogi igralcev in pripovedovalcev s svojo karavano gledalca popelje na pravljično potovanje skozi temeljne žanre Svetinovih zgodb in vzpostavi čarobno vzdušje. Igralci publiko vključijo v predstavo, ji prisluhnejo, se nanjo odzivajo in dajejo gledalcu občutek, da je tudi sam del uprizoritve. Razgibano odrsko dogajanje ob glasbeni spremljavi slovenske tričlanske skupine Pantaloons dodatno razživi gledalce. […] Atmosfera je konstanto igriva in izžareva v intenzivno izrazitih barvah, ki se spreminjajo glede na rdečo nit zgodbe. Dramsko dogajanje se z odra razširi tudi v parter, kjer karavana potuje med sedežnimi vrstami, skozi predstavo pa se ohranja estetika spreminjajoče se scene. Predstava nagovarja notranjega otroka v gledalcu in v njem vzbudi radovednost. Popelje in zapelje ga na potovanje, nabito s čustvi in polno smeha, poleg tega pa ga tudi fizično angažira in mu od začetka do konca ne dovoli, da odvrne pozornost od odrskega dogajanja.

Tuba, saksofon in bobni, turban na glavi, kučma, rogovi in plapolajoča zastava naznanijo prihod karavane zgodb, ki bo dobro uro zabavala gledalce v pripovedno-gledališki predstavi Razcufane zgodbe. [...] Vrhunec besedne umetnosti v Izboru za naj brke ponudi Šef, ki besedno igro ponese v neslutene svetove. Pospešen tempo govoričenja, ki spominja na voditelje televizijskih šovov, vključuje mimobežne dovtipe, šale, naključje rime, skovanke in stilizirane smehce. Igralec suvereno razkazuje sposobnosti vrtenja jezika in s tem ustvarja svojevrstno igrano – pripovedno formo, v kateri odrski dogodek, vsa njegova napetost in učinkovitost izhajajo iz govorjenja.

Zgodbe Petra Svetine, ki si jih ustvarjalci jemljejo kot vsebinsko izhodišče uprizoritve, so razcufane, nekoliko nenavadne, celo bizarne. [...] Prežete so z animizmom in grotesknostjo, nepredvidljivostjo ter obilico ironije, kar jih dela izčrpne pri ustvarjanju vsebine za otroke in mladino (uprizoritvena različica besedila je namreč nastala v sodelovanju z ustvarjalci predstave). Pripovedovanja pravljic pa ustvarjalci ne uporabljajo le na vsebinski ravni, temveč jim razmerje med stilsko pripovedjo in dogajalno epiko služi kot uprizoritvena strategija. Po načelih naključnosti so sestavljeni tudi liki, ki v svoji neobičajnosti, eklektični slikovitosti in s svojimi prismuknjeno neuravnoteženimi (in zato hecnimi) karakternimi poudarki delujejo, kot da bi ušli iz kakšnega scenarija Wesa Andersona ali posebej iz filma The Fall , ki podobno kot uprizoritev naslavlja moč pripovedovanja zgodb in kreativno odprtost otroške domišljije.

V predstavi za otroke Razcufane zgodbe se prepleta gledališče in pripovedovanje ob spremljavi glasbe. Pripovedovalci z gledalci vzpostavijo prijetno sodelovanje, živahno dogajanje. V polni dvorani je bilo več kot polovica otrok, ki se med predstavo niso dolgočasili, ampak napeto pričakovali naslednjih prizorov.

Slišali so se prizvoki pradavnega, prvinskega in arhaičnega, vokabular igric z evfemizmi in novoreki, skovankami in drugimi nadvse duhovitimi izvirno drznimi jezikovnimi atrakcijami pa je neukrotljive zgodbe uvrstil tudi v dialog z aktualno sedanjostjo. Skrivnosti tavajočih zgodb, težkih in lahkih, prepletenih, nedokončanih in prekinjenih, ki potuje v kovčku domišljije, potrebuje čuječo pozornost. Na pravljično pripovedne zakonitosti se namreč pripenjajo inovativne provokacije, ki izzivajo ustroj naših zakodiranih mišljenjskih vzorcev. [...] Zelo intenzivna predstava, ki je napeta celo v trenutkih svoje spokojnosti, razkaže tudi predanost in zavzetost umetniške skupine, ki je celoto sestavljala z zbirom avtorskih prispevkov, domislic komentarjev, gibov, gegov, zvokovnih in glasbenih intervenc ter drugih pomembnih elementov.