Izredna sezona
2021/2022 — 66. sezona

Vročina

Režija: Žiga Divjak
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst ’21, Maska Ljubljana
Naročilo: steirischer herbst ’21 in Slovensko mladinsko gledališče
Premiera: 12. 10. 2021 (Mladinsko), 24. 9. 2021 (Gradec)
Zasedba
Ustvarjalci
  • Dramaturgija: Goran Injac
  • Scenografija: Igor Vasiljev
  • Kostumografija: Tina Pavlović
  • Glasba in oblikovanje zvoka: Blaž Gracar
  • Strokovni sodelavec: Andreas Malm
  • Pomoč pri raziskavi: Maja Ava Žiberna
  • Oblikovanje svetlobe: David Orešič
  • Režiser videoprenosa: Vid Hajnšek
  • Prevod v nemščino: Martin Thomas Pesl
  • Prevod slovenskih in bosanskih odlomkov v angleščino: Barbara Skubic
  • Prevod v slovenščino: Tina Malič
  • Lektorica (angleščina): Aleksandra Žerjav
  • Lektorica (slovenščina): Mateja Dermelj
  • Vodja predstave: Gašper Tesner
  • Izvršna producentka: Tina Dobnik

Besedilo: Žiga Divjak in igralci
Nekaj motivov in fragmentov smo povzeli po knjigah Manj je več: Kako bo odrast rešila svet Jasona Hickla, Kako razstreliti naftovod Andreasa Malma, Ministrstvo za prihodnost Kima Stanleyja Robinsona in Neprijazna Zemlja: Življenje po segrevanju Davida Wallacea-Wellsa

Opis

Tema podnebne krize v živo zadeva vse nas, še zlasti pa je blizu mladim, ki jim bomo planet zapustili in ki se boleče zavedajo, da moramo ukrepati zdaj, če si na njem želimo ohraniti življenje, kot ga poznamo. Ali vsaj približno tako. Podatki o izumiranju vrst, povečevanju koncentracij toplogrednih plinov v ozračju, onesnaženosti s plastiko in drugimi kontaminanti, pa tudi o načrtih proizvajalcev fosilnih goriv so namreč več kot strašljivi. Z njimi sta nerazrešljivo prepletena razredno vprašanje in (neoliberalni) kapitalizem. Ustvarjalci predstave razmišljajo o vsem tem, pa tudi  (ne)moči posameznika, soočenega z nezadržno napredujočimi podnebnimi spremembami, o občutku jeze, kakršna navda malodane vsakogar, ki se poglobi v okoljsko tematiko, in o tem, ali se je za to, da bi zaustavili pogubno spiralo, opravičljivo zateči celo k nasilju.

Iz tiska

Med predstavo se je glede na notranje občutke izgovorjenih besed in informacij menjala svetloba dvorane in piski so polnili prostor in iritirali naša ušesa ter s tem ustvarili popolno distopijo, ki je naša prihodnost. […]
Bomo uspeli ukrepati? Bo najbogatejši del prebivalcev kdaj stopil iz svojega udobja in ukrepal? Ali se bomo utapljali v kapitalizmu, dokler naših pljuč ne napolni slana voda? Smo morilci brez sojenja. In kaj bomo zdaj?

Z več individualnimi pogledi igralcev in igralk (oziroma morda bolj njihovih likov) se ustvari kolektivna, a vseeno mnenjsko raznolika zavest o ukrepanju. Od opozarjanja igralcev v ansambelskih trenutkih, do performativno-aktivističnih momentov Zorca in mrtve ribe, pa prek Weisovega močno aktivističnega in zagretega interaktivnega trenutka s publiko se predstava giba po mnogih faktualnih razsežnostih in čutenju krize – tako v fizičnem kot mentalnem smislu. Z izredno močno, skoraj pretresljivo scenografijo in neinvazivno režijo (kar bi lahko pripisali temu, da je besedilo med drugimi ustvaril tudi režiser) se uprizoritev razživi, kar pa ji omogoča igralska zasedba, ki je morda močnejša celo, ko so igralci v nesinhronem prizoru.

Kolektiv z močno igralsko prezenco in dobro izpisanim besedilom celostno zajame to trenutno najbolj perečo problematiko. Plasiranje te se splete v ganljivo in grozečo celoto, ki jo na koncu dodatno zakoliči še Avdićev monolog, v katerem današnjo indiferenco poveže z indiferenco oziroma nekakšno resignacijo iz časa zadnjih balkanskih vojn. S tem se definira tudi stalno prisotno dejstvo, da smo kot posamezniki ujeti v nemoči, saj je ves naš pacifistični trud za planet brezpredmeten, dokler glavne korporacije ne bodo prekinile svojega megalomanskega lova za profitom.

Ker pa ekološke teme z željo po kreaciji novih (ekoloških) načinov percepcije težko obstajajo znotraj tradicionalnih dramskih struktur, pogosto zasedajo novejše gledališke prakse. Mednje sodi tudi Vročina, ena redkih slovenskih uprizoritev, ki neposredno tematizira ekološko krizo. Prek uporabe principov snovalnega gledališča režiser Žiga Divjak razvije komunikativno predstavo, ki uspe okolje iz polja simbolnega oz. estetskega ozadja pripeljati v samo središče obravnave, s tem pa zareže v kontinuirano afirmacijo človekove superiornosti nad naravo.

Družbeno angažirano gledališče Žige Divjaka je dobilo nov pendant. Najradikalnejši doslej. Dobesedni  klic k uporu. […] Največja vrednost predstave je, da ni niti za hip ni moralizatorska. Namesto patetičnega trkanja na vest gledalca je iz vsega videnega čutiti poziv k akciji.

Minimalistični Divjakov pristop je tokrat še bolj izčiščen. Predstava kljub 'diskurzivnemu' značaju niti za trenutek ne deluje statično, kar je mogoče po eni strani pripisati premišljeni montaži izjav in replik, prepletenih z ironičnim popevanjem ter ponavljajočimi se poudarki in refreni, ki se postopno sestavljajo v hipnotično zvočno gmoto, podprto z zloveščo glasbo Blaža Gracarja, po drugi strani pa natančno odmerjenim in estetsko izpiljenim 'igranim' vložkom (dramaturg je bil Goran Injac). Ti poskrbijo tudi za nekaj prizorov, ki so enako pretresljivi kot sama vsebina: ko se na primer Vito Weis spreminja v posušeno drevo ali ko Gregor Zorc roti mrtvo ribo, naj začne dihati ... Skratka, Vročina je dognana, predano izvedena predstava, ki morda v gledališkem smislu sicer ne ponuja česa presenetljivega, a ni zato nič manj relevantna – in ki jo lahko v tem, kar poskuša doseči, tudi brez zadržkov označimo za najpomembnejši dogodek leta. Čas se namreč izteka.

Najprepričljivejši prizori se razvijejo v odnosu med Drago Potočnjak in avstrijsko igralko Mayo Saro Unger. Obča slika popolnega propada sveta se namreč zgosti v prizoru o nepremostljivem prepadu starejše generacije […], ki je gradila svet napredka, gospodarstva in tehnologije, ter mlajše generacije, ki preobilje kritizira, saj na račun telefonov, računalnikov, avokada in chia semen umira naše okolje. Podobno zgostitev odnosov vidimo tudi med reprezentacijo policijskega nasilja, ki ga igralke in igralci izvajajo nad Weisom. Igralski kolektiv predstavlja predvsem sebe, torej kritične posameznike, govor o tem, kaj vse je današnjem svetu narobe, je pripoveden. V individualnih prizorih se prekine, a igralska reprezentacija vlog se potujuje z elementi komičnega, kot je na primer nenehno prevezovanje Weisovih ust z lepilnim trakom ali Zorčeva že preresna zaverovanost v to, da se ne da storiti nič.

'Kam gremo? Samo rastemo! Kam gremo? Emisije rastejo!' ali 'Profit je profit' razburjeno skandirajo igralci v predstavi Vročina Žige Divjaka, […] medtem ko nam brezkompromisno servirajo težko prebavljiva dejstva. V obraz nam zmečejo vse, česar – tudi če se zavedamo podnebnih sprememb – nismo bili pripravljeni slišati. Tik tak, tik tak; čas teče. Vzdušje v dvorani je tesnobno, na trenutke želimo pobegniti. Prizorišče ima izhod, po koncu predstave se bomo lahko spočili v zavetju svojih domov. Toda: kje je izhod s planeta Zemlja, ko bo prepozno? Tik tak, tik tak – z vsakim trenutkom neukrepanja drsimo bliže točki brez vrnitve.

Gostovanja

  • Festival Borštnikovo srečanje, Maribor, 7. 6. 2022
  • Trigger, Ljubljana, 31. 3. 2022
  • Teden slovenske drame, Kranj (odigrana v Ljubljani), 30. 3. 2022
Nagrade

  • Borštnikova nagrada za mlado igralko Lini Akif, med drugim tudi za igro v Vročini
  • nagrada ZDUS Duše Počkaj 2022 Vitu Weisu za ustvarjanje v zadnjih dveh letih, med drugim tudi za Vročino
Gradivo za novinarje
Sponzorji in podporniki

S prijazno podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Avstrijskega kulturnega foruma Ljubljana, Slovenskega kulturno-informacijskega centra v Avstriji SKICA in Mestne občine Ljubljana / With the kind support of the Ministry of Culture of the Republic Slovenia, Austrian Cultural Forum Ljubljana, SKICA, and the Municipality of Ljubljana

HVALA

Marjana Dermelj, Ana Lorger, Katarina Morano, Urša Regvar