Vročina

Divjak [je] na podlagi besedila, ki je nastalo s pomočjo igralske in širše ekipe, režiral Vročino, triler o globalnem segrevanju, v katerem igralci v več jezikih – predstava je nastala v koprodukciji s steirischer herbst – skandirajo in postopno vse bolj osebno in zato tudi v nasprotju ali polemično do ostalih govorcev naštevajo dejstva in podatke o alarmantnem podnebnem stanju, o tem, kako se planet pregreva zaradi človekovih posegov v naravo in povečanih izpustov toplogrednih plinov, ob vprašanju, ali je za akcijo in spremembo morda že prepozno. Kljub temu, da je uprizoritev angažirana in dosledna pri soočanju s podatki o spremembah klime, je očiščena vsakršnega moraliziranja, čeprav je njen mobilizacijski potencial nedvomen.

Predstava z vsem svojim trajanjem odslikava naš odnos do naravnega okolja, tako da nas privede do slabosti, ko pleše (ali bolje, se zvija) na tankem robu pred eskalacijo in dokončnim zlomom, v tesnobnem svetu počasne apokalipse, v katerem živimo in poskušamo načrtovati prihodnost, ki je vsakega dne bolj pod vprašajem. […] Vročina se konča s stavkom 'At which point do we escalate?' In čeprav bi jo lahko dojeli kot še eno budnico od mnogih, predstava ne poskuša dati  odgovora na to vprašanje. Iskreno je negotova glede tega, ali je že prepozno ali pa lahko za rešitev Zemlje še kaj naredimo. Vsaka sprememba se začne s priznanjem in sprejetjem realnosti določene situacije, disonantna anksioznost te relevantne predstave, ki prikazuje predtravmatsko motnjo današnje družbe, pa je vsekakor dober začetek.

Besedilo […] ima dokumentaristično podlago, vsebuje namreč številne podatke o posledicah podnebnih sprememb – o toplogrednih plinih, fosilnih gorivih, onesnaževanju s plastičnimi in drugimi odpadki in globalnem segrevanju, ki bo imelo za našo okolico in družbo resne, celo nepovratne posledice. […] Vse te podatke izvajalci izgovarjajo gledališko zanimivo, kot bi govorili dramsko besedilo ali poezijo, pri čemer iz govorjenih delov prehajajo v večglasno petje. Ob tem so igralci in igralke razporejeni med gledalci in gledalkami, ki sedijo v krogu in tako postanejo soudeleženci uprizoritve. […] Predstava Vročina Žiga Divjaka tako gledališko intrigantno spregovori o številnih temah, ki nas zadevajo danes, gledališče pa pri tem izkoristi kot možnost za ozaveščanje o problemih, s katerimi se soočamo, in kot klic k delovanju in spremembi.

Med predstavo se je glede na notranje občutke izgovorjenih besed in informacij menjala svetloba dvorane in piski so polnili prostor in iritirali naša ušesa ter s tem ustvarili popolno distopijo, ki je naša prihodnost. […]
Bomo uspeli ukrepati? Bo najbogatejši del prebivalcev kdaj stopil iz svojega udobja in ukrepal? Ali se bomo utapljali v kapitalizmu, dokler naših pljuč ne napolni slana voda? Smo morilci brez sojenja. In kaj bomo zdaj?

Z več individualnimi pogledi igralcev in igralk (oziroma morda bolj njihovih likov) se ustvari kolektivna, a vseeno mnenjsko raznolika zavest o ukrepanju. Od opozarjanja igralcev v ansambelskih trenutkih, do performativno-aktivističnih momentov Zorca in mrtve ribe, pa prek Weisovega močno aktivističnega in zagretega interaktivnega trenutka s publiko se predstava giba po mnogih faktualnih razsežnostih in čutenju krize – tako v fizičnem kot mentalnem smislu. Z izredno močno, skoraj pretresljivo scenografijo in neinvazivno režijo (kar bi lahko pripisali temu, da je besedilo med drugimi ustvaril tudi režiser) se uprizoritev razživi, kar pa ji omogoča igralska zasedba, ki je morda močnejša celo, ko so igralci v nesinhronem prizoru.

Kolektiv z močno igralsko prezenco in dobro izpisanim besedilom celostno zajame to trenutno najbolj perečo problematiko. Plasiranje te se splete v ganljivo in grozečo celoto, ki jo na koncu dodatno zakoliči še Avdićev monolog, v katerem današnjo indiferenco poveže z indiferenco oziroma nekakšno resignacijo iz časa zadnjih balkanskih vojn. S tem se definira tudi stalno prisotno dejstvo, da smo kot posamezniki ujeti v nemoči, saj je ves naš pacifistični trud za planet brezpredmeten, dokler glavne korporacije ne bodo prekinile svojega megalomanskega lova za profitom.

Ker pa ekološke teme z željo po kreaciji novih (ekoloških) načinov percepcije težko obstajajo znotraj tradicionalnih dramskih struktur, pogosto zasedajo novejše gledališke prakse. Mednje sodi tudi Vročina, ena redkih slovenskih uprizoritev, ki neposredno tematizira ekološko krizo. Prek uporabe principov snovalnega gledališča režiser Žiga Divjak razvije komunikativno predstavo, ki uspe okolje iz polja simbolnega oz. estetskega ozadja pripeljati v samo središče obravnave, s tem pa zareže v kontinuirano afirmacijo človekove superiornosti nad naravo.

Družbeno angažirano gledališče Žige Divjaka je dobilo nov pendant. Najradikalnejši doslej. Dobesedni  klic k uporu. […] Največja vrednost predstave je, da ni niti za hip ni moralizatorska. Namesto patetičnega trkanja na vest gledalca je iz vsega videnega čutiti poziv k akciji.

Minimalistični Divjakov pristop je tokrat še bolj izčiščen. Predstava kljub 'diskurzivnemu' značaju niti za trenutek ne deluje statično, kar je mogoče po eni strani pripisati premišljeni montaži izjav in replik, prepletenih z ironičnim popevanjem ter ponavljajočimi se poudarki in refreni, ki se postopno sestavljajo v hipnotično zvočno gmoto, podprto z zloveščo glasbo Blaža Gracarja, po drugi strani pa natančno odmerjenim in estetsko izpiljenim 'igranim' vložkom (dramaturg je bil Goran Injac). Ti poskrbijo tudi za nekaj prizorov, ki so enako pretresljivi kot sama vsebina: ko se na primer Vito Weis spreminja v posušeno drevo ali ko Gregor Zorc roti mrtvo ribo, naj začne dihati ... Skratka, Vročina je dognana, predano izvedena predstava, ki morda v gledališkem smislu sicer ne ponuja česa presenetljivega, a ni zato nič manj relevantna – in ki jo lahko v tem, kar poskuša doseči, tudi brez zadržkov označimo za najpomembnejši dogodek leta. Čas se namreč izteka.

Najprepričljivejši prizori se razvijejo v odnosu med Drago Potočnjak in avstrijsko igralko Mayo Saro Unger. Obča slika popolnega propada sveta se namreč zgosti v prizoru o nepremostljivem prepadu starejše generacije […], ki je gradila svet napredka, gospodarstva in tehnologije, ter mlajše generacije, ki preobilje kritizira, saj na račun telefonov, računalnikov, avokada in chia semen umira naše okolje. Podobno zgostitev odnosov vidimo tudi med reprezentacijo policijskega nasilja, ki ga igralke in igralci izvajajo nad Weisom. Igralski kolektiv predstavlja predvsem sebe, torej kritične posameznike, govor o tem, kaj vse je današnjem svetu narobe, je pripoveden. V individualnih prizorih se prekine, a igralska reprezentacija vlog se potujuje z elementi komičnega, kot je na primer nenehno prevezovanje Weisovih ust z lepilnim trakom ali Zorčeva že preresna zaverovanost v to, da se ne da storiti nič.

'Kam gremo? Samo rastemo! Kam gremo? Emisije rastejo!' ali 'Profit je profit' razburjeno skandirajo igralci v predstavi Vročina Žige Divjaka, […] medtem ko nam brezkompromisno servirajo težko prebavljiva dejstva. V obraz nam zmečejo vse, česar – tudi če se zavedamo podnebnih sprememb – nismo bili pripravljeni slišati. Tik tak, tik tak; čas teče. Vzdušje v dvorani je tesnobno, na trenutke želimo pobegniti. Prizorišče ima izhod, po koncu predstave se bomo lahko spočili v zavetju svojih domov. Toda: kje je izhod s planeta Zemlja, ko bo prepozno? Tik tak, tik tak – z vsakim trenutkom neukrepanja drsimo bliže točki brez vrnitve.