Hura, Nosferatu!

Morda se bo komu zdela to izredno žalostna predstava, vendar se za vsemi težavami, ki jih izkusijo starši male Vide (kako navdihujoče ime!), skrivajo prekipevajoča energija in razcvet dekličinega življenja. Ujeta v svojem odmaknjenem svetu Vida širi svetlobo in ljubezen v življenja drugih. Navdahne svojega brata Luko, da svoj rock band poimenuje Hura, Nosferatu! (živ mrtvec), sama pa piše ljubezenske pesmi (pesmi, uporabljene v predstavi, so resnične pesmi avtorjeve hčerke). Vendar so njeni starši edini, ki zgrešijo Vidino lekcijo; ujeti v začaranem krogu dnevnih tegob se trudijo življenje z Vido peljati normalno.

Prostor in oder sta očiščena vsega odvečnega, spektakelskega ali pretirano realističnega (scenografinja in oblikovalka svetlobe je Petra Veber). Izpod stropa visi (in prekriva pod) veliko belo platno, jadro, ki markira igralni prostor, po katerem se gibljejo člani pisateljeve družine, med njimi deklica Vida. Belina in ideja jadra za njo prostor vzpostavljata kot neomejen poligon sanjarij in svobode na eni strani, na drugi pa kot strogo zamejen, medicinsko klinični laboratorij, v katerem se eksperimente izvaja na človeškem življenju v vseh njegovih raznoterih niansah. Odtenke vzdušja nakazujejo svetlobne spremembe in scenski dodatki ali revkiziti ter njim odrejena večja ali manjša mera pozornosti. Vlogi deklice Vide in Aleševe (pisateljeve, očetove) odvetnice sta zaupani Arni Hadžialjević, ki od upodobitve epileptične deklice z iskrivimi očmi, otroško radostjo in epileptičnimi napadi do mestoma neizprosne in brezčutne, v drugih trenutkih pa nemočne odvetnice, prehaja tekoče in sproščeno. Igralka deklico interpretira kot nedolžno, iskrivo, pa tudi svojeglavo in nagajivo mlado osebo z lastnim spektrom čustvovanja, ki se od 'normalnih' v glavnem razlikuje le po tem, da manj upošteva njihove meje in pravila spodobnosti kot kakšen drug mladostnik.

Vsebinsko povsem zanimivo serijo dramskih fragmentov bi tako lahko primarno opredelili kot 'ABC dravetovega sindroma': predstavi definicijo bolezni, simptome, ustrezne reakcije na epileptične napade ipd. Predstava izstopa prav v barvitih, slikovitih in nič stereotipno črno-belih, temveč prisrčno posrečenih nastopih spastične hčerkice Vide, ki jih Arna Hadžialjević razpira primerno dvoumno, s specifično poetično govorno izreko in z obilico življenjskega humorja; namesto napadov pa zapada v pretresljive, skoraj plesno zamaknjene etide.

Tragikomična zgodba o deklici Vidi, ki boleha za Dravetovim sindromom, te kot gledalca vsekakor ne pusti ravnodušnega. Najrazličnejši komični vložki poskrbijo za smeh v občinstvu, tragična začetek in konec uprizoritve pa privabljata solze v oči. Hura, Nosferatu! je igra z zanimivo in vedno aktualno vsebino, toliko bolj pa je vrhunska sama uprizoritev, ki je preprosta, a zato ne pomanjkljiva.