Idioti

V spretnem prehajanju med različnimi ravnmi fikcije […] se ena igra pretopi v drugo, ena vloga v drugo, v posameznem igralcu se premešajo njegov 'Trierjev idiot' z 'realnostjo' igralca, ki se izkaže kot vloga, za katero lahko najdemo še kakšno drugo »realno«. Avtentični in lažni 'idioti', avtentične in lažne resnične osebe, a ne kot misel, ki bi prizemljila bolj duhovito kot temačno naravnan odrski kaos.

Vstopili smo v skupinski psihološki eksperiment. V nas buta dobesedno – sinestetično – silovita igra impersonacij. Ampak kaj je v izhodišču vsak vstop v teater drugega kot to dvoje: eksperiment in vživljanje v kože drugih. Le da gre tokrat (kot da) krvavo zares. Tempo je ubijalski, igralci neustrašno prestopajo vse meje, brez najmanjše poze. Do roba, do vseh robov. Čez rob. […] Nič čudnega, pri takem drznem, brezkompromisnem do-nazga-u-fris-teatru.

Tako ni prisotna enosmerna dramaturška nit, ki bi se osredotočila le na von Trierjevo zgodbo, temveč režiserka z raznimi vložki posodablja, potencira in humoristično popači scenarij, iz katerega izhaja. Predstavo naredi svojstveno in spektakelsko z množičnimi prizori, silovitimi izmenjavami počasnega in hitro pospešenega ritma ter z izrazitim spreminjanjem osvetlitve. Prihaja do mešanja dialektov in glasnosti dikcije, preklapljanja gledaliških realnosti, vdorov realnega in tako dalje. Ti elementi se ne skrijejo kot integrirani deli poteka predstave, temveč postanejo bolj vidni in izstopajoči kot samosvoje entitete. Nina Rajić Kranjac izkoristi množičnost potencialov gledališča in s prepletanjem elementov in gibajočim nizanjem dogajanja ustvarja intenzivno dinamiko, ki gledalca drži v konstantni prisotnosti.

Dati domišljiji prosto pot in pri tem uporabiti vso svojo telesno izraznost in moč, posamične epizode pa preplesti v učinkovit in nepredvidljiv odrski dogodek je ogromen zalogaj, ki je ekipi ustvarjalcev vsekakor uspel.