2019/2020 — 64. sezona

Medijska konferenca ob izdaji odločbe Ministrstva za kulturo

15. 1. 2019

»Slovensko mladinsko gledališče vztraja na poti brisanja mej med gledališčem (kot umetnostjo) in dnevno političnim [sic!] »odrom« resničnosti, s čimer – skladno z že lani zapisanim mnenjem strokovne komisije – jemlje umetnosti pozicijo in kvaliteto umetnosti ter jo spreminja v (precej) neučinkovit politični pamflet.«

S tem stavkom strokovna komisija Ministrstva za kulturo (za uprizoritvene umetnosti) začne svojo kvazistrokovno sodbo, v kateri – zato oster odziv – mrgoli neresnic, neutemeljenih sklepov in trditev, s katerimi predstave Slovenskega mladinskega gledališča že tri leta žigosa kot umetniško ničvredne.

Že tri leta komisija ne le žali in obračunava z vodstvom Slovenskega mladinskega gledališča, temveč neposredno žali tudi nekatere slovenske in tuje umetnike, ki v tem gledališču ustvarjajo, pa čeprav so prav dela teh umetnikov v zadnjih letih naredila največji kakovostni preskok in prejela nezanemarljivo število nagrad na nacionalnih festivalih ter močno zaznamovala medijski in javni prostor. Očitno je to dejstvo marsikomu trn v peti. Še več: mnenja komisije posledično žalijo tudi vse tiste selektorje in člane strokovnih žirij, ki so te umetniško »ničvredne« predstave izbrale v tekmovalne programe, v svoje abonmaje ter jim podelile najvišja priznanja s področja gledališča v naši državi.

Zato vodstvo Slovenskega mladinskega gledališča vabi vse novinarje ter vso strokovno in zainteresirano javnost, naj se nam v četrtek, 17. januarja 2019, ob 11.00 pridruži v dvorani Nove pošte na protestni medijski konferenci, na kateri bomo z objektivnimi argumenti ter preverljivimi podatki dokazali lažnost nekaterih sodb, ki so zapisane v mnenju strokovne komisije. Že vnaprej se opravičujemo vsem tistim članom komisij in vsem tistim uslužbencem Ministrstva za kulturo, ki pri tem problematičnem početju niso sodelovali.

Ob tem vse medije prijazno opozarjamo, da ne gre za sredstva, temveč za vprašanje že leta trajajočega problematičnega odnosa, ki ga posamezne strokovne komisije kažejo do nekaterih institucij in nevladnih organizacij.

Slovensko mladinsko gledališče se je prav zaradi pretekle podobnosti z ostalimi slovenskimi gledališči strateško in zavestno odmaknilo od pretežno literarne (beri: aristotelske) paradigme teatra, saj smo bili prepričani, da si Slovenija na področju gledališča ne le zasluži večjo raznovrstnost, temveč jo nujno potrebuje, torej bi moral vsak razmišljujoč človek prepoznati (nacionalni) interes po obstoju institucionalnega gledališča ali dveh, ki bi preizkušali različne uprizoritvene formate ter omogočali delovanje tudi tistim slovenskim (in tujim) gledališkim ustvarjalcem, ki v ostalih institucijah zaradi estetske nekompatibilnosti priložnost dobijo le redko ali nikoli. Videti pa je, da si nacionalna kulturna politika želi popolnoma uniformiranega in le »pravi« gledališki umetnosti podjarmljenega gledališča.

Skrbi nas, da posamezne strokovne komisije Ministrstva še bolj kot doslej delujejo kot samooklicana cenzorska telesa, nekakšne domačijske komisije, in ne – kakor bi morale – kot skupine strokovnjakov, ki bi programe in njihove učinke presojale na podlagi obče veljavnih kriterijev in okoliščin. Na to že leta opozarjamo tako vodje posameznih gledališč kakor tudi samostojni ustvarjalci, društva in zavodi, združeni v Asociacijo.

Iz delovanja Ministrstva je mogoče razumeti, da je gledališče, ki je upravičeno postalo preveč glasno in kritično, treba disciplinirati (komisija pravi, da se mora »ukloniti«).

Ker za to nimajo nikakršnih strokovnih argumentov (še huje, vsi objektivni kriteriji kakovosti in mnenja strokovne javnosti pričajo ravno nasprotno – o preboju Mladinskega, pa tudi nekaterih ostalih gledališč, iz ustaljenih vzorcev slovenske gledališke krajine), se zatekajo k povsem neargumentiranim sodbam. V ozadju pa je čutiti miselnost: nič ne sme odstopati; če že kaj odstopa, naj bo vsaj naše, vse pa si mora biti čimbolj podobno. Kar odstopa in ni naše, pa moramo kot gnojni tur nemudoma odrezati.

S tem pismom bi radi apelirali tudi na ministra za kulturo, ki se je že nekajkrat izkazal kot razumna in pokončna osebnost, naj na Ministrstvu končno vzpostavijo razmere, v katerih bodo posamezne službe in komisije začele delovati na podlagi transparentnih kriterijev in preverljivih dejstev.