Mileni Zupančič

IN MEMORIAM MILENI ZUPANČIČ (1946–2026)

MILENA, nepredstavljiva mi je ta tvoja neskončna pozornost do zadnjega diha, ko si me kot igralskega kolega poklicala po telefonu in mi čestitala – tako rekoč tik pred svojim odhodom –, da sem se ti pridružil v krogu Igralcev Evrope (Actors of Europe) – štiriindvajsetih evropskih gledaliških igralk in igralcev po odločitvi mednarodne žirije – tam na festivalu ob čudežnem Prespanskem jezeru, kjer si nekaj let prej z Dušanom, po besedah ustanovitelja festivala, priznanega makedonskega pisca, nekdanjega diplomata v Franciji, Španiji in na Portugalskem, profesorja in direktorja mednarodne univerze Europa Prima Jordana Plevneša preživela nekaj svojih najlepših dni. In ta veliki človek z ženo Liljano ob tej priliki preko mene pošilja iskreno sožalje tvoji hčerki in vsem tvojim najbližjim.

MILENA, spomnim se tvojega vskoka v vlogo Konferanse (takrat si bila zaposlena še v Mestnem gledališču ljubljanskem) na prvem res pomembnem gledališkem festivalu Slovenskega mladinskega gledališča v francoskem Nancyju s kar osmimi ponovitvami Žrtev mode bum-bum pisca in režiserja Dušana Jovanovića leta 1977. Sama predstava je bila usodno jedro vseh poznejših uspehov našega gledališča in vsaj kakih desetih srečnih naključij. O nas so začeli pisati, da smo najboljše jugoslovansko gledališče, od leta 1990, v času osamosvajanja Slovenije, pa tudi kot o mednarodnem slovenskem gledališkem fenomenu. Ne dolgo po gostovanju v Nancyju si se poročila z Dušanom, Dušan pa je po tem mednarodnem uspehu postal umetniški direktor Slovenskega mladinskega gledališča ...

MILENA, in leta 1984, ko si iz ljubljanske Drame za tri leta tako rekoč pribežala v gledališki laboratorij Slovenskega mladinskega gledališča, kjer smo imeli v tistih časih samoupravljanja vsi igralci in igralke enake plače, se spominjam prvega Festivala jugoslovanskega alternativnega teatra v takratnem Titogradu, kjer smo s tabo v naslovni vlogi Ane – igro je Rudi Šeligo napisal prav zate – zmagali. Režiser pa je bil tvoj Dušan. Spomnim se, da sva v najinem prizoru – bil sem Stražar – dobila aplavz na odprti sceni – kot zmeraj na vsaki ponovitvi. Od takrat pa vse do danes sem jaz v Črni gori ostal gostujoči igralec, režiser, selektor in promotor, ti pa si leta 1986 v Slovenskem mladinskem gledališču v svojo izbrano zvezdniško zbirko antologijskih gledaliških vlog dodala še Marjo Timofejevno v Blodnjah, v Dušanovem velikem gledališkem projektu po Dostojevskem v dveh predstavah (Bese je režiral Janez Pipan), ter Agato v Zločinu na Kozjem otoku. Predstava Uga Bettija in režiserja Paola Magellija je bila proglašena za najboljšo v Jugoslaviji. Vse omenjene uprizoritve so na številnih festivalih – razen na Borštnikovem srečanju, ki smo ga po Dušanovi odločitvi kar sedem let bojkotirali – prejele vsaj ducat nagrad in za vloge v vseh treh si tudi ti dobila najvišja priznanja.

MILENA, spomnim se poznejših časov, ko sem leta 2017 poskušal s tremi igralkami, med njimi si bila tudi ti v imenitni vlogi Grete v satiričnih Predsednicah Wernerja Schwaba (kako se je na premieri v ljubljanskem Pocket Teater Studiu Carlosa Pascuala zabaval Dušan Jovanović!), ustanoviti Gledališče med zvezdami, da bi odprli prostor za upokojene gledališčnike. Ampak po nekaj predstavah so se pojavile že prve bolezni … Toda v naših srcih je ostal spomin na posrečeno avanturo. Hvala vsem.

MILENA, ZVEZDE SVETIJO VEČNO!