Za (ne:)Bitef z Bitefa o Bitefu

*** 

[1976 – DESETA OBLETNICA BITEFA]

Preteklost se vsakomur zdi lepša, razburljivejša, neljubi dogodki manj strašni. Pa vendar sem prepričana, da se je takrat dogajalo nekaj pomenljivega, pomembnega, lepega. Listam Almanah iz leta 1976 in občudujem seznam gledališč, naslovov, avtorjev, protagonistov, gostov in dogajanj, ki smo jim prisostvovali.
Gledališče narodov in 10. jubilejni Bitef so slovesno odprli 9. septembra v Mestni skupščini. Pomembna in slavna gosta Madeleine Renaud in Jean-Louis Barrault (predsednik Gledališča narodov) sta celo uro recitirala francosko poezijo in prozo.
[…]
Na Festivalu so sodelovali tako stari, preverjeni znanci Núria Espert in Victor Garcia, Eugenio Barba, Dušan Jovanović, Miroslav Belović, Peter Zadek, prvič pa Patrice Chéreau, Claudio Raimondi in Ricardo Caporosi, Brinya Benediktsdóttir, Lee Breuer in Ljubiša Ristić, ki je bil in ostal režiser z največ prispevki na Bitefu. V času najhujših sankcij je festival dobesedno rešil. (str. 55–56)

Ko se danes spominjam 10. Bitefa, njegovih avtorjev, protagonistov, gostov, vzdušja, ki je takrat vladalo, tega ne morem brez navdušenja nad doseženim. Bilo je slovesno, zanimivo, živo. Koga vse ni bilo na festivalu, koliko zvenečih imen je šlo skozi Beograd. Uživali smo v srečanjih, pogovorih. Slišati je bilo vse mogoče jezike in narečja. Srečeval se je Sever z Jugom, pa tudi Zahod z Vzhodom. Nekateri so po sili razmer postali celo prevajalci. Wajda je poleg francoščine govoril tudi srbsko, Brook poleg angleščine in francoščine ruščino itd.
Iz vzhodnega bloka so gledališki odposlanci prihajali organizirano. Najštevilnejši sosedi so bili Madžari. Bilo jih je 30 – na 13. Bitefu celo 50. Spominjam se peterice Madžarov in njihovega navdušenja, da lahko vidijo predstave ter se seznanijo z njimi in drugimi stvarmi, ki so jim bile v tistem času nedostopne. Bili so na vseh uprizoritvah in prireditvah. Po koncu projekcije, v zgodnjih jutranjih urah, so prihajali k meni in spraševali, kdaj bo ponovitev, ker da so slišali, da bo. In tako vseh sedem dni, čeprav sem jim že prvi dan povedala, da ponovitve niso predvidene. Njihovo navdušenje, radovednost, želja, da bi vse videli in izvedeli, so bili ganljivi; hkrati pa je bilo žalostno videti ljudi, ki so jim odvzete možnosti, da bi počeli in gledali, kar jih zanima.
Prišlo je tudi enajst poljskih kritikov.
Enaindvajset ruskih gledaliških delavcev je pri turistični agenciji vplačalo za pot in bivanje na Gledališču narodov. Prvega dne so dobili karte za Ljubimova! Nekateri so Miri in Jovanu prišepnili, naj prihodnje leto vsekakor povabita Teater na Maloj Bronoj z Efrosovima Ženitvijo in Othellom.
[…]
Kar zadeva prigode, jih je bilo v času jubileja seveda dovolj.
Bob Wilson je direkciji in tehniki precej zagrenil življenje pri postavljanju scenografije. Ob odhodu se je oglasil s pismom: »Mira, Jovan, žal mi je, da sem bil tak problem. Bilo je zelo težko. Upam, da smo še vedno prijatelji. Z ljubeznijo, Bob.«
Milan Vlajčić, kritik Politike, se je prijatelju pritožil, da je bil z eno nogo v grobu. Na predstavi Hamlet je sedel v prvi vrsti, z levo nogo v grobu scenografa Borovskega.
Organizatorji so hodili po vaseh in iskali belega petelina, ki pa ga, se mi zdi, za Hamleta Ljubimova niso priskrbeli.
Šef tehnike na Fakulteti dramskih umetnosti Mašić je zaradi zapletenih vaj in scenografije za Pleme Ik rekel: »Brook je napisal knjigo Prazen prostor, sem pa kar naprej prihaja nekaj, da bi ta prostor napolnilo.« (str. 66 in 67)

***

[MALO O FLORI IN ZLASTI FAVNI]

Bob Wilson je, petič med nami, 36. gledališko manifestacijo v Beogradu odprl z govorom, potem pa še s predstavo Woyzeck. Pri njem, perfekcionistu, ne sme biti zdrsov. Po odru se brez njegovega dovoljenja ne sme spreleteti niti muha. Za to v zaodrju skrbi desetina tehnikov. Kako je čisto navadni miši uspelo, da se je prebila čez vse ovire in se pojavila v svetlobi reflektorjev, se pridružila igralski ekipi in pozornost gledalstva preusmerila nase, ne vemo. Seveda se je našlo nekaj dvomljivcev, ki so trdili, da je bilo tudi to del Wilsonove režije. Varnostna služba Narodnega gledališča je menda pozneje ujela neko miš in trdila, da je to tista, ki je igrala v Woyzecku.
Miškino slavo je tistega leta ogrozila navadna koza. Italijanski režiser Luigi De Angelis na gostovanje svojega Rekviema ni pripeljal dveh protagonistov. Kar na mestu samem je angažiral amaterja. Koza amaterka bi morala biti videti mitološko, imeti velike rogove. Takšno so našli v živalskem vrtu. Ta plemenita koza je bila muhasta, tako da so jo vrnili domov. Alternacijo so našli v Dobanovcih. Navadna vaška koza je na premieri briljirala. Pred ponovitvijo pa ji je postalo slabo. Pritekel je veterinar in ugotovil, da ni nič resnega, le požrešna je bila in se je prenajedla.
Neki Nemec, ki ga je prav tako obšla slabost, a ne zaradi požrtnosti, pa bi skoraj končal pri veterinarju. Voznik, ki bi ga moral peljati v bolnišnico, je razumel, da gre za nemškega ovčarja. (str. 119)

***

[V ČASU SANKCIJ PROTI ZR JUGOSLAVIJI]

Leta 1994 je iz tujine prišlo nekaj pogumnih in neubogljivih. V Beogradu so bili – Romuni, Madžari, Slovenci, Grki s sijajnimi Ajshilovimi Peržani, Stalker Stilt Theatre iz Sidneyja, krasni mladi ljudje, ki so bili tu že leto poprej, Španci z dvema uprizoritvama, nori Francozi, za katerih sodčki smo navdušeno drveli po ulici Kneza Mihajlova, in moji – Nemci.
Za Theater Titanick iz Kölna sta večji del stroškov prevzela Nemški kulturni center v Beogradu in njihova centrala v Münchnu. Napočil je čas za odhod. Potovali so vsi skupaj: avtorji, izvajalci, tehnika, scenografija in novinar neke televizije. Prišli so na madžarsko mejo, kjer so jih ustavili varuhi sankcij. Med scenskimi elementi je bilo tudi ogromno kovinsko kolo. To kovino bi Srbi lahko izkoristili za izdelavo orožja, so rekli ovsejevci. Omar [Abu el Rub, umetniški sekretar Bitefa in selektor eksperimentalnega programa, ki je obenem tujim skupinam pomagal pri čim lažjem prestopu meje] je oddrvel na mejo, a ni mogel narediti nič.
Sedela sem za dolgo mizo, na njej je bil ogromen list papirja – pred nekaj leti sem ga na žalost vrgla stran –, na katerega sem si beležila imena ljudi, telefonske številke, ki sem jih dobivala od direktorja Nemškega kulturnega centra, gospoda Petra Wolfa, in od ljudi na nemškem veleposlaništvu, vsakič s pripombo, naj ne povem, kdo mi jih je dal. Klicala sem vse mogoče organe v Nemčiji, pa nihče ni bil pristojen niti mi ni mogel pomagati. Potem sem po nasvetu tistih, ki jih nisem smela omeniti, prešla na evropske ustanove, prečesala ves Bruselj, Strasbourg, pa še kaj in še koga. Ko sem končala z Evropo in Natom, sem prečkala ocean in se znašla v Združenih narodih. To je zahtevalo popoldansko in večerno delo. Medtem je Omar sedel na meji in tri dni, kolikor je trajala drama, prepričeval Titanik, naj nam ne obrne hrbta in ne odplove nazaj proti Kölnu.
Po nekaj pogovorih z nekaterimi odgovornimi v Združenih narodih, ki niso bili odgovorni, sem dobila ime in telefonsko številko gospoda boga, za katerega sem vedela, da ne bo hotel govoriti z mano. Vsega je konec. Vseeno sem telefonirala, se predstavila tajnici in, verjeli ali ne, dobila zvezo. Ko sem se pogovarjala z njim, sem slišala, kako zvoni drug telefon, in Novico [Antić, umetniški sekretar Bitefa], ki pravi: »Gospa Konjović je zasedena, govori z rimskim papežem.« Nisem govorila z rimskim papežem, ampak z newyorškim – visokim poslanikom, zadolženim za sankcije. Prisluhnil mi je in rekel, naj se mu oglasim čez kakšno uro. Se pravi nič, drugič ne bom več dobila zveze. Zmotila sem se. Dobila sem jo, Titanik pa dovoljenje, da skupaj z inkriminiranim kolesom prečka mejo in pripluje v Beograd.
Še danes se čudim, da je ta gospod hotel govoriti z mano, mi prisluhnil in nam pomagal.
»Ladja« je v Beograd prispela na dan predstave. Na Tašmajdanu se je v histeriji začelo postavljanje scenografije. Nekateri od nas, bitefovcev, smo stali na cesti, opravičevali smo se občinstvu: »Predstava se bo namesto ob 20. začela ob 22. uri.« Telefonirala sem direktorju Wolfu, ki je pravkar legel, in rekla, naj s soprogo hitro prideta, kajti predstava bo.
Naslednjega dne so za nepotopljeni Titanik v Goethe Institutu priredili kosilo, med katerim je direktor Wolf pozdravil ansambel, se mu zahvalil za potrpljenje in imel ognjevit govor proti sankcijam.
Novinar nemške televizijske postaje, ki so ga poslali poročat o Bitefu in o Beogradu pod embargom, je tri dni skrivaj snemal varuhe sankcij, kako se tu in tam obrnejo stran, da ne bi videli tihotapljenja prepovedanega blaga. Med drugim se je čudil ogromnim količinam toaletnega papirja, ki so potovale v Srbijo.
Ne vem, ali so te posnetke kdaj predvajali, vem pa, da inkriminirano kolo ni končalo kot orožje na fronti.
Ansambel Titanika je bil zadovoljen, da je pretrpel torturo na meji in se ni odpovedal prihodu. Bili smo srečni, tako oni kot mi. Vsakokrat, ko smo se srečali, smo se objemali, srečni v nesreči.
V Biltenu št. 16 z dne 30. septembra je v rubriki Sveže novice pisalo: »Včeraj je v direkcijo Bitefa dospel faks iz Združenih narodov s podpisom predsedujočega Ronalda Motta Sunderberryja, ki nemškim umetnikom podaja uradno dovoljenje, da svojo predstavo Titanik prikažejo v Beogradu v okviru 28. Bitefa. To je prvo tovrstno potrdilo o ukinjanju sankcij za kulturo.« (str. 101–102)

Tragedijo, v kateri smo se znašli, in težave 27. Bitefa leta 1993 je najbolje opisal Jovan Ćirilov v uvodni besedi Vagabundi in sanjači.
»Lani smo Bitef izvedli pod embargom, prvi Bitef brez tujih skupin. Letos ga bomo, čeprav so okoliščine še težje, skušali organizirati tako, kot je bilo zamišljeno ob ustanovitvi – kot mednarodni festival. To bo festival tujih in naših umetnikov, za občinstvo pa srečanje s predstavami, ki jih Beograd še ni videl. Večina od njih bi bila na letošnjem Bitefu, tudi če ne bi bilo embarga, z drugimi besedami: k nam prihajajo ansambli, ki zaznamujejo današnji gledališki trenutek v svetu, ali natančneje, ki označujejo enega od tokov sodobnega gledališča. Vseh tendenc zelo razvejanega svetovnega gledališkega trenutka niti prej nismo mogli zaobjeti. Tokrat so to gledališča v tradiciji vagabundov – heretikov, nekdaj izobčenih iz svojega okolja, ki so vse, kar so premogli, nosili s seboj na pokritih vozovih in skupaj z občinstvom sanjali tam, kjer so se določenega večera ustavili, na poljani, na trgu, na dvoriščih cerkva, kjerkoli so jih sprejeli. Oni so najboljši dokaz, da igranje ni hkrati tudi ujemanje s svojim časom.
Sanjači so tako klasični potepuhi pod nebesnim svodom kot tisti iz daljne Avstralije, Rusije in Poljske, pa tudi lažni cesar na prestolu neke male dežele v hribih in Don Kihot na svojem Rosinantu in Brechtovi junaki v iskanju sreče […] na obrobju Londona.
To, kar ni moglo prestopiti resnične ali namišljene meje embarga, carinske ali moralne, bo deloma prišlo v obliki projekcij s filmskega traku, kot 'senca sence', kot informacija ali kot znak prijateljstva in solidarnosti vseh umetnikov sveta, vélikega bratstva heretikov.
Kaj od teh sanj nekega festivala z veliko tradicijo se bo septembra res zgodilo, ni odvisno samo od nas. Od nas je bilo odvisno le, ali bomo hoteli poskusiti.«
Direktor Mednarodnih evropskih gledaliških srečanj gospod Simon Kirby je izrazil željo, da Jovanov tekst objavi v njihovem časopisu.
Kaj so morali prenašati zvesti prijatelji in neposlušni, ki so kljub črnim odtenkom, v katerih so nas slikali, in pritiskom, ki jih vsekakor ni manjkalo, prihajali na festival, in kako smo takrat živeli in se znašli, najbolje ponazarja pogovor s članom teatra Stalker Tilt iz Avstralije [Rossom Crispom].
»Zelo simpatično je bilo. Imeli smo nekaj težav na meji. Nismo imeli pravih dokumentov, tako da smo prebili tri ure na eni in pet ur na drugi strani madžarske meje in nam je potem zmanjkalo bencina in smo morali kombi potiskati … Ampak ker nikoli nisem bil v teh koncih sveta, se mi vse to zdi zelo zabavno. Kar zadeva ta del Evrope, smo bili samo v Vzhodni Nemčiji.« (str. 99–100)

***

[PRED MILOŠEVIĆEVIM PADCEM]

Ne spominjam se, ob kakšni priložnosti sem bila na začetku tisočletja v Berlinu. Jovan mi je dal nalogo, da stopim v stik s Sasho Waltz, velikim upom nemškega gledališča. Leta 1993 je s soprogom, producentom in znanim kulturnikom Jochenom Sandigom ustanovila plesno skupino Sasha Waltz&Guests. […]
Sasha in Jochen sta bila s svojim triletnim sinom, ki sta ga pripeljala s seboj, vsak večer – tako kot večina gostov – z nami na ulicah. Udeležba na Festivalu tistega leta je pomenila tudi prisotnost na uličnih hepeningih. Zanimivo je bilo opazovati, kako se gostje iz bojazljivcev hitro prelevijo v radovedneže in postanejo del vesele, vendar nevarne igre, ki smo jo igrali. Proteste so sprejeli kot eno od spremljevalnih manifestacij.
Ostermeier je spoznal Biljano Srbljanović in razglasil, da bo režiral njen Supermarket. Njen Padec so zadnji večer pokazali v Bitef teatru. Po predstavi je bil organiziran pogovor. Ena od gledalk je Biljano pograjala, češ da je v komad umestila del Miloševićevega govora. Biljana je to zanikala in jo vprašala, kaj je prepoznala kot Miloševićevo besedilo. Gledalka ga je parafrazirala, Biljana pa ji je odgovorila, da to ni citat iz Miloševićevega, temveč iz Hitlerjevega govora.
Tistega leta je bil podnaslov Bitefa Gledališče in zlo – večina izbranih uprizoritev se je ukvarjala s to temo. Zlo pa je bilo najti tudi zunaj Festivala. Prijeli in na deset dni zapora so obsodili igralca Đorđeja Brankovića in dva študenta, ker so pisali grafit: Gotov je.
Na trgu pred Narodnim gledališčem, kjer so prikazovali Tri sestre iz Ukrajine, so postavili tribuno za proslavitev Miloševićeve zmage na volitvah. Gledali smo Čehova, zunaj pa je grmela glasba, ki je nenadoma utihnila. Pognali smo se ven. Na trgu ni bilo nikogar več. Ubogi Ukrajinci so preostanek večera igrali pred skoraj prazno dvorano. Bili so ljubeznivi in zelo razumevajoči do našega položaja. (str. 115–116)

***

[PISMO PETRA BROOKA]

»Ob toliko toplih spominih na Beograd in Bitef mi je žal, da ne morem biti z vami. Razlog je nekaj, kar bo Bitef zagotovo razumel – sredi vaj smo … In veste, kaj to pomeni!
Tako bodo moje mesto prevzeli predstava in nekaj filmov. Ja, ljudje bodo rekli, da film ni enak predstavi, ni živ. Ampak iz razlogov, ki jih ne zmore pojasniti noben znanstvenik, film včasih prodre v duha na način, ki je bolj živ kot življenje samo. Dal vam bom primer. Vsi vemo, da v gledališču igralci določen večer igrajo dobro, drug večer slabo – in to je pogosto odvisno od občinstva. Ampak presenetljivo je s filmom povsem enako. Sedel sem na projekcijah svojih filmov in se grbil od groze, ker so bili igralci, ki so še prejšnji večer igrali tako dobro, zdaj nenadoma čisto zanič. In spet je to povsem odvisno od občinstva. Za vse svoje prijatelje v Beogradu si dan in noč najbolj želim, da bodo igralci, ko se bodo filmi vrteli, z vašo pomočjo vrhunski. Nikoli ne veš.
Kakorkoli že, da ne bi po nepotrebnem tvegal, sem prosil svojo drago in bližnjo dolgoletno sodelavko Nino, naj bo tam osebno – ne na filmu, resnična je –, tako da vam bo namesto mene in od mene rekla  – DOBRO VEČE … Prijeten večer!« (str. 60)