Variacija na dober konec
»Živé naj vsi naródi,«
hropejo Glasovi upokojencev
in njihove ožarjene beločnice
trgajo na Trgu ljube te republike
palestinske pesmi in zastave
iz objema mladih žensk.
Krvoločne so in angažirane,
krvoločno angažirani so oni,
ljudožercev pa ni več,
včeraj smo požrli zadnjega.
Škoda, da ni bil okusen,
manj lepljiv in gumijast;
dež z jasnega je uničil raženj.
Za dežjem menda vedno posije sonce,
nihče več ne zna predvideti vremena,
na svobodo v permafrostu čaka
60 milijard brezbarvnih ton metana.
Mobilno smo operativni,
digitalni toks vibrira v žepu,
razrast se razrašča,
plastika fantastika,
v plastiko zavita svastika.
Vedno reci nikoli.
Skačemo v distopije,
apokalipse Netflix
revolucije so že zdavnaj
pomalicale, požrle, izcuzale vse otroke;
danes prakticirajo vzdržnost,
hujšajo in so na slabem glasu,
feministke sežigajo čarovnice
na grmadah posušenih oljčnih vejic,
Nemci cenzurirajo svobodo,
njihovi Judje bolehajo za antisemitizmom,
Davidova zvezda se obdaja
z barvami mavričnih odtenkov.
Konec je tam, kjer prideš do konca,
in kar ostane na koncu, je vedno več, kot se zdi,
in zagotovo ni dobrega konca za tisto, kar se pred koncem zgodi.
Naiven in lep je bil tisti tvoj konec zgodovine, kajne, Francis F.?
Iščemo happy end,
iščemo mir na zemlji.
Dobro bi bilo,
če bi se le slabe stvari končale.
In da se ne bi končale,
dokler ne bi bile res dobre.
*
Pri nas so konci res in zagotovo dobri, mi pa vedno najboljši na koncu. Slovensko mladinsko gledališče.
Hvala Slavoju za vic, Kapki za verz in Anji za notranji ritem.
Tibor Mihelič Syed, direktor Slovenskega mladinskega gledališča