Konec dober, vse dobro
Leta 2015 sem postal umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, najprej kot vršilec dolžnosti umetniškega vodje, nato pa sem bil na to mesto dvakrat polnomočno imenovan skupaj z direktorjem Tiborjem Miheličem Syedom. Ko sem se iz Poljske preselil v Slovenijo, sem bil eden redkih tujk_cev, ki jim je bil zaupan vodstveni položaj v kateri od slovenskih kulturnih ustanov.
V obdobju devetih let sem skupaj s sodelavkami_ci prenovil umetniški program in način dela v hiši, uvedel nove programske segmente in si prizadeval ustvariti institucijo s sodobno kurirano vsebino, ki bi se v skladu s svojo politično angažiranostjo in umetniško eksperimentalnostjo odzivala na izzive sodobnega sveta.
Promovirale_i smo mlade slovenske umetnice_ke, dosegale_i uspehe z več priznanimi tukajšnjimi ustvarjalkami_ci, začele_i intenzivno sodelovati z zunajinstitucionalno umetniško sceno, uspešno smo vstopale_i v javni prostor in v skladu s poslanstvom gledališča sprožale_i javne diskusije. Bile_i smo ogledalo družbe, z umetnostjo smo nakazovale_i ideološke smeri, v katere je krenila naša družba. Z veliko podporo slovenske gledališke in umetniške skupnosti smo zdržale_i tudi brutalne medijske napade konservativcev, ki so napovedovali vzpon desničarskega populizma v državi.
V sklopu internacionalizacije gledališča je s Slovenskim mladinskim gledališčem na moje povabilo sodelovalo več kot sto dvajset umetnic_kov iz vse Evrope (Poljske, Srbije, Hrvaške, Nemčije, Švice, Češke, Švedske, Danske itn.). Mladinsko se je znova povezalo s pomembnimi svetovnimi in programsko sorodnimi gledališči, ki razmišljajo o kontekstu, v katerem delujejo. Obiskale_i smo festivale, na katerih pred tem niti Mladinsko niti druga domača gledališča niso gostovala, in vzdrževale_i vezi s tistimi, imajo to gledališče za kultno. V teh devetih letih smo bile_i na več kot sto šestdesetih gostovanjih po svetu, od tega smo v eni sami sezoni kar petdeset ponovitev odigrale_i v tujini, kar je gotovo izjemen uspeh v zgodovini slovenskega gledališča. Moja prva sezona se je začela z gostovanjem predstave Kompleks Ristić v režiji Oliverja Frlića na beograjskem Bitefu, čemur so sledile koprodukcije z dunajskim festivalom Wiener Festwochen in graškim steirischer herbst ipd. Sezono 2022/2023 smo znova začele_i na Bitefu s premierno uprizoritvijo Krize Žige Divjaka in se od tam vrnile_i s festivalskim grand prixom za Solo v režiji Nine Rajić Kranjac.
Mladinsko je za svoje umetniško delo v zadnjih osmih letih doma in v tujini prejelo okoli osemdeset nagrad. Utrdile_i smo navzočnost na Borštnikovem srečanju, v štirih letih smo prejele_i tri velike nagrade, predstava Gejm pa je poleg tega dobila še šest drugih nagrad, kar je res izjemen dosežek.
Slovensko mladinsko gledališče je na visoki umetniški ravni, umetniški program je pripravljen do konca leta 2025, vključno z mednarodnimi gostovanji.
In kam naprej? Bi rade_i to ohranile_i ali nam je popolnoma vseeno, kako in kaj? Ali bomo našteto sploh nadaljevale_i? Kaj si kot družba želimo od naših kulturnih ustanov? Čemu so namenjene?
Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča