KONEC DOBER, VSE DOBRO
2024/2025 — 69. sezona

Ljubezensko pismo gledalki_cu

29. 8. 2023

Draga gledalka, dragi gledalec!

Včasih sovražim gledališče. Pa saj lahko v tako intimnem in zasebnem kontekstu – tu sva vendar samo vi in jaz, zato se počutim dovolj varnega – rečem nekaj tako nezaslišanega? Včasih pač sovražim njegovo pretencioznost, domišljavost in površni intelektualizem. Še najbolj pa sovražim, ko zase pravi, da razkriva resnico. Kajti če smo kot družba vedno bolj prestrašeni, potem lažemo, sebi in seveda drugim, in če je gledališče reprezentacija družbenih razmerij, potem bo lagalo tudi gledališče. Njegova transgresivnost je v tem, da v tej reprezentaciji pretirava, iz laži naredi eksces, ravno zaradi tega ekscesa pa laži postanejo vidne. In to je smisel provokacije v gledališču. Laž izzvati in jo narediti vidno.

Stari dobri Theodor je nekoč dejal, da je iver v našem očesu najboljše povečevalno steklo. Zdi se mi, da ta misel še najbolje zaznamuje moj odnos z gledališčem, zlasti takrat, ko me spravlja ob živce, takrat, ko v tem antagonizmu poskušam najti uteho. Moj odnos do gledališča namreč ne vznika iz patološke narcisistične ljubezni, in tudi najin odnos, moja draga gledalka, moj dragi gledalec, ni zgolj odvod blagovne menjave, temu se morava oba krčevito upirati, pa čeprav družba, obsedena s poblagovljenjem vsega, kar obstaja, to od naju pričakuje. Najin odnos, tako upam, je drugačen.

Pa saj veste, da naslednja sezona pač ne bo nikakršen panegirik ljubezni, toliko me že poznate, in ne, tudi njen epitaf ne bo.

Nikakor ne smeva pristati na puhlico, da ljubezni ni mogoče ubesediti, češ, mogoče jo je samo začutiti, in da je občutenje ljubezni onkraj dobrega in zlega. Zato so »tiste stvari« tako prekleto pomembne. Tiste stvari, ki so pritaknjene v naslov Sezone ljubezni, so miselni okvirji, ki nama omogočajo abstraktnost ljubezni premeščati v govorico, hkrati pa so to preslikave ljubezni na velike abstraktne pojme, ki potrebujejo erotiko, da bi jih sploh lahko zapopadla. Ljubezen stopa v dialog s pomočjo sorodnih pojmovnih domen, kot v našo govorico stopa resnica. V vsakdanjem jeziku se vsi vračamo k preprostemu, da bi razumeli kompleksno.

Nočem vas preveč dolgočasiti z naštevanjem, kateri zunanji dejavniki vplivajo na strukturo govorice o ljubezni, katere družbene konstrukcije vplivajo na njeno oblikovanje in izražanje, katere institucije nadzorujejo izkušnjo ljubezni. Navsezadnje se bo Sezona ljubezni zazrla prav v to. Naj bo dovolj, če se spomniva tega, da sta George Lakoff in Mark Johnson v Metaforah, po katerih živimo mojstrsko dokazala, da precej izrazov, s pomočjo katerih ubesedimo značilnosti odnosov, pojmovnik črpa iz domene fizikalnih sil: gibanja, magnetizma, toplotne energije ... Najin odnos lahko zaznamuje usodna privlačnost, v njem lahko škripa, lahko se povsem ohladi ali pa se znava spretno izogniti čerem ...

Ljubezen ni samo občutek, temveč predvsem sila, proces, ki vključuje razumevanje nasprotij in njihovo preseganje, in podobno resnica ni statično stanje, temveč dinamičen proces razkrivanja in spoznavanja. Če se za hipec vrnem k Adornu. V Negativni dialektiki, svojem najpomembnejšem delu teoretske filozofije, je prav z erotično metaforo formuliral tisto, kar je po njegovem mnenju glavni cilj filozofiranja, rekoč, da se v filozofiji dobesedno poskušamo potopiti v stvari, ki so ji heterogene, ne da bi te stvari postavljali v vnaprej izdelane kategorije. Kakor v glosarju k italijanski izdaji Negativne dialektike piše Pietro Lauro, naj bi, tako kot sta »v spolnem odnosu posameznici_ka združeni_a v različnosti, ne da bi izničili_a svojo individualnost«, negativnodialektična oblika filozofiranja na podoben način spodbujala obliko nenaporne združitve ali zlitja, nekakšno »heglovsko obliko sinteze«. Izjava, da sta ljubezen in seks najmočnejši sili človeštva, morda res deluje klišejsko, toda prav v sopostavljanju pojmov ljubezni in moči/oblasti se razkriva bistvo: ljubezen, spoznanje/resnica in moč/ oblast so koherentne domene kognitivnega aparata naše civilizacije. Dialektika ljubezni je neizbežno povezana z dialektiko moči.

Se spomnite, da se je Martin Luther King mlajši v predsedniškem govoru za Konferenco krščanskih voditeljev Juga (Southern Christian Leadership Conference) 16. avgusta 1967 in v poglavju »Black Power« iz knjige Where Do We Go From Here? izrecno skliceval na to dialektiko, ko je govoril o sodobnem trenju med nietzschejevsko voljo do moči in krščanskim konceptom ljubezni, češ da je eden največjih problemov zgodovine, da koncepta ljubezni in moči postavljamo drugega nasproti drugemu kot polarni nasprotji? Ljubezen enačimo z odpovedjo moči, moč pa z zanikanjem ljubezni. Zaradi te napačne razlage je Nietzsche, filozof »volje do moči«, zavrnil krščanski koncept ljubezni. In prav ta napačna razlaga je krščanske teologe spodbudila, da so njegovo filozofijo »volje do moči« v imenu krščanske ideje ljubezni zavrnili. Nujno je spoznanje, da je moč brez ljubezni brezobzirna in nasilniška ter da je ljubezen brez moči sentimentalna in anemična. Moč v svoji najboljši obliki je ljubezen, ki uresničuje zahteve pravičnosti, pravičnost v najboljši obliki pa ljubezen, ki popravlja vse, kar ljubezni nasprotuje.

Odločil sem se verjeti, ne zamerite mi, da je prav dialektika ljubezni in spolnega užitka temelj vsega pravičnega v domeni oblasti in zato nepogrešljiv pogoj za svobodno in demokratično razpravljanje v javnosti.

Vaš vdani

Tibor Mihelič Syed,
direktor Slovenskega mladinskega gledališča