DRUGAČNA SEZONA
2022/2023 — 67. sezona

Prav nič drugačen uvodnik

30. 8. 2022

Čeprav sem odgovor že poznal, sem tistega dne brez posebnega razloga preštel vse zavarovalne police, ki sem jih sklenil v zadnjih letih. Ob tem me ni toliko vznejevoljilo preprosto dejstvo, da se je njihovo število potrojilo, temveč to, da me bo štetje neizogibno vodilo k vprašanju, ali se je potrojil tudi obseg vseh mogočih neprilik, ki prežijo na nas. Sicer bi si le stežka pojasnil, kaj je v meni prebudilo tako nebrzdano potrebo po kopičenju vedno novih zavarovalnih polic. Seveda imam za vsako izmed njih bolj ali manj izvirno razumsko razlago, vseeno pa še tako radikalne družbene spremembe v zadnjih desetih letih vendarle ne bi smele opravičevati takšnega porasta. Bojim se, da je odgovor na to vprašanje v nebrzdani kombinaciji razvoja in brezmejne izbire (tudi zavarovalnih polic) ter strme rasti nezaupanja v civilizirano pamet. Toda če predpostavimo, da je za človeštvo značilno vztrajno in egocentrično ponavljanje istih napak, proti katerim se hočemo – v tem konkretnem primeru – zavarovati s čim večjim številom zavarovalnih polic, mar ne bi bilo učinkoviteje, da bi se preprosto pavšalno zavarovali pred človekom – pred samim seboj in vsemi posledicami, ki jih povzroča naše delovanje?

Že mogoče. Toda kaj, za božjo voljo, imajo zavarovalne police opraviti z drugačnostjo?

Pravzaprav nič. Razen tega, da sta želji po varnosti in spremembi ujeti v podobno zanko: pogruntavščine, s katerimi bi radi postali bolj varni/ bolj drugačni skoraj praviloma ne odpravljajo vzrokov za naše slabo počutje in nas – na dolgi rok – le oddaljujejo od našega cilja: počutiti se varnega/spremenjenega na bolje, drugačnega. In prav v to protislovnost – seveda z izdatno mero (samo)ironije – si želimo vtakniti nos.

Kaj ni neverjetno zanimiv prav izziv, kako sezono narediti drugačno, a hkrati ostati enak? Pa naj se sliši še tako nesmiselno. Pred leti, ko sem še uporabljal družbena omrežja, je namreč največ všečkov požel manever, ko sem sličico na osebnem profilu nalašč zamenjal s popolnoma identično. Sistem je sledilcem sporočil o (lažni) spremembi, oni pa so se nanjo odzvali bolj kot na vse resnične dosežke, v katere sem vložil leta dela in izkušenj.

Uvajati spremembe in delovati drugače je tako pogosto zgolj privid, ki nam pomaga soočiti se s tem, da ponavljamo iste napake. Drugo, drugi in drugačno pa je tu zato, da se nam ne bi bilo treba ukvarjati z diktaturo vračanja istega.

Dobro, dobro, a to še vedno ne pove prav nič konkretnega, saj vendar morate povedati, kaj ste spremenili? Se boste ukvarjali z drugačnimi, spregledanimi, deprivilegiranimi ...? Bo sezona drugačna zato, ker bo 5.fantkov.si Simone Semenič pod taktirko Vita Tauferja prvič igralo pet zrelih moških, ali pa nemara zato, ker bo Tjaša Črnigoj s soustvarjalkami z vivisekcijo ženskega užitka namigovala na alternativne oblike spolne vzgoje? Bo drugačna zato, ker bo Sebastijan Horvat Brechta postavil v Katedrali Kina Šiška, ali pa zato, ker bo Matjaž Pograjc govoril o ljudeh, ki lahko z drugimi shajajo le, če so pod vplivom opojnih substanc, zaradi katerih jih ravno ti drugi obsojajo? Bo drugačna zato, ker bo Žiga Divjak o zgostitvi globalnih kriz govoril skozi prizmo upanja, ker se bo Boris Nikitin ukvarjal s katoliško dogmo ali pa zato, ker je Elfriede Jelinek Nini Ramšak Marković dala eno redkih dovoljenj za odrsko priredbo svojih proznih del?

Da, tudi vse to, a moram znova poudariti, da nas zanima predvsem subjektivno dojemanje protislovij, pa tudi vseh puhlic o drugosti in drugačnem. Kako, na primer, razumeti klišejsko neskladje med našo težnjo po nenehnem zahtevanju sprememb, ko pa smo v praksi pripravljeni sodelovati zgolj s tistimi, ki ne zahtevajo, da bi se morali čemu odpovedati, in podpreti le njih, čeprav vemo, da to ne bo prispevalo k bolj vzdržni in pravičnejši družbi. Zakaj nas že od srednje šole poskušajo naučiti, da je neumorno pehanje za pojavno drugačnostjo le zanka, skozi katero nas narcisistična želja zapelje v miselni konformizem in konfekcijskost, in zakaj se človek v iskanju lastne identitete počuti večvrednega zlasti takrat, ko tisto, kar je v njem nevrednega (vsakdo ima vrojen nekakšen čut za moralnost), preslika onkraj jaza, vsakdo na najbolj priročnega grešnega kozla?

Drugačna sezona bo zato namenjena tudi vsem tistim dnem, ko ne bomo več zmožni prenašati podobe o samem sebi. Ko bi to »preslikavo« raje videli na odru. Verjamem, da takšno premeščanje perspektiv in različni vpogledi povečujejo občutljivost za podrobnosti in občutljivost na splošno in da je to predpogoj, ki mora biti izpolnjen, kadar si res želimo videti drugačnost in drugost.

Pa še nekaj: za razliko od protogermanskega izraza anthera (drugi od dveh), ki hkrati namiguje na »tistega, ki ni ti«, gledališču neprimerno bolj pritičejo odtenki slovanskega dr gъ, kar je etimološka osnova za danes arhaično besedo drug v pomenu tovariš, sopotnik, pa tudi za besede družiti se, družina, družba. Kaj pa je gledališče, če ne iskanje sopotnikov v prostoru druženja?

Tibor Mihelič Syed, direktor